Kateheza: Apostolsko potovanje v Budimpešto in na Slovaško

»Bratje in sestre, dober dan!

 

Danes bi vam želel govoriti o apostolskem potovanju, ki sem ga opravil v Budimpešto in na Slovaško in ki se je sklenilo ravno pred enim tednom, prejšnjo sredo. Takole bi ga povzel: bilo je to romanje molitve, romanje h koreninam, romanje k upanju. Molitev, korenine in upanje.

  1. Prva postaja je bila Budimpešta s sklepno sveto mašo mednarodnega evharističnega kongresa, ki je bila zaradi pandemije preložena za natanko eno leto. Pri tej slovesnosti je bila udeležba velika. Sveto Božje ljudstvo se je na Gospodov dan zbralo pred skrivnostjo Evharistije, iz katere se nenehno rojeva in preraja. Objemal ga je križ, ki se je dvigal nad oltarjem, da bi kazal isto smer kakor evharistija, to je pot ponižne in nesebične ljubezni, velikodušne in do vseh spoštljive ljubezni, pot vere, ki očiščuje od posvetnosti in vodi k bistvenemu. Ta vera nas vedno očiščuje in nas oddaljuje od posvetnosti, ki nas vse uniči: je črv, ki uničuje od znotraj.

 

Molitveno romanje se je sklenilo na Slovaškem na praznik Žalostne Matere Božje. Tudi tam, v Šaštinu, v svetišču Device sedmih žalosti, se je zbralo veliko ljudstvo otrok za praznik Matere, ki je tudi nacionalni verski praznik. Moje romanje je tako bilo molitveno romanje v srce Evrope, ki se je začelo z adoracijo in sklenilo z ljudsko pobožnostjo. Moliti, kajti k temu je poklicano predvsem Božje ljudstvo: častiti, moliti, hoditi, romati, pokoriti se in pri tem čutiti mir in veselje, ki nam ju daje Gospod. Naše življenje mora biti takšno: častiti, moliti, hoditi, romati, pokoriti se. To je posebej pomembno na evropski celini, kjer je Božja navzočnost razvodenela v potrošništvu in »hlapovih« ene same misli, ki je sad mešanice starih in novih ideologij. To oddaljuje od domačnosti z Gospodom, domačnosti z Bogom. Tudi v tem kontekstu odgovor, ki ozdravlja, prihaja iz molitve, pričevanja in ponižne ljubezni. Ponižna ljubezen, ki služi. Ponovimo to misel: kristjan je za služenje.

 

Kar sem videl med srečanjem s svetim Božjim ljudstvom: zvesto ljudstvo, ki je trpelo ateistično preganjanje. To sem videl tudi na obrazih naših bratov in sester judov, s katerimi smo se spomnili holokavsta. Kajti ni molitve brez spomina. Ni molitve brez spomina. Kaj to pomeni? Da ko molimo, se moramo spominjati svojega življenja, življenja svojega ljudstva, življenja mnogih ljudi, ki nas spremljajo v mestu, ter upoštevati njihovo zgodovino. Eden od slovaških škofov, že starejši, mi je rekel: »Bil sem sprevodnik tramvaja, da sem se skril pred komunisti.« Dober škof: v času diktature in preganjanja je bil sprevodnik na tramvaju, na skrivaj pa je opravljal svoje delo škofa in nihče tega ni vedel. Tako je med preganjanjem. Ni molitve brez spomina. Molitev, spomin na lastno življenje, na življenje lastnega naroda, na lastno zgodovino: obujati spomin in se spominjati. To je dobro in pomaga pri molitvi.

 

  1. Drugi vidik: to potovanje je bilo romanje h koreninam. Ko sem srečal brate škofe, tako v Budimpešti kot v Bratislavi, sem se lahko z roko dotaknil hvaležnega spomina na korenine vere in krščanskega življenja, ki so žive v svetlem zgledu pričevalcev vere, kot sta kardinala Mindszenty in Korec ter blaženi škof Pavel Peter Gojdič. Korenine, ki segajo globoko v deveto stoletje, vse do evangelizacijskega dela svetih bratov Cirila in Metoda, ki sta spremljala to potovanje kot stalna navzočnost. Moč teh korenin sem zaznal pri obhajanju božanske liturgije v bizantinskem obredu v Prešovu, na praznik Povišanja svetega Križa. V pesmih sem čutil utripanje srca svetega zvestega ljudstva, ki ga je izklesalo veliko trpljenje, doživeto zaradi vere.

 

Večkrat sem poudaril, da so te korenine vedno žive, polne življenjskega soka, kar je Sveti Duh, in jih je kot take treba varovati: ne kot muzejskih predmetov, ne ideologiziranih in izkoriščenih za interese prestiža in moči, da bi utrdilo zaprto identiteto. Ne. To bi pomenilo, da bi jih izdali in sterilizirali! Ciril in Metod za nas nista osebnosti, ki bi se ju spominjali, ampak vzornika, ki bi ju naj posnemali, učitelja, od katerih se lahko vedno učimo duha in načina evangelizacije, pa tudi državljanske zavzetosti – med tem potovanjem v srce Evrope sem pogosto mislil na očete Evropske unije, ki je niso sanjali kot agencije za razdeljevanje modnih ideoloških kolonizacij. Tako razumljene in živete korenine so zagotovilo za prihodnost: iz njih rastejo močne veje upanja.

 

Tudi mi imamo korenine: vsak od nas ima svoje korenine. Ali se spomnimo svojih korenin? Očetov, starih staršev? In ali smo povezani s starimi starši, ki so zaklad? »Ampak, oni so stari ...« Ne, ne: dajo ti življenjski sok, ti moraš iti k njim in ga vzeti, da rasteš in ga nesti dalje. Ne pravimo: »Pojdi in se zateci h koreninam.« Ne, ne. »Pojdi h koreninam, od tam zajemaj sok in pojdi naprej. Pojdi na svoje mesto.« Ne pozabite tega. In ponavljam vam, kar sem že tolikokrat povedal, ta čudoviti verz: »Vse, kar ima drevo, ko cveti, pride iz tistega, kar je pod zemljo.« Rastete lahko toliko, kolikor ste povezani s koreninami: od tam ti prihaja moč. Če odrežeš korenine ... vse novo, nove ideologije, ti to ne prinese ničesar, zaradi tega ne rasteš: končal boš slabo.

 

  1. Tretji vidik tega potovanja: to je bilo romanje upanja. Molitev, korenine in upanje, tri lastnosti. Na nepozabnem srečanju na stadionu v Košicah sem v očeh mladih videl veliko upanja. Tudi to mi je dalo upanje, saj sem videl veliko, veliko mladih parov in veliko otrok. Razmišljal sem o demografski zimi, ki jo doživljamo, in o državah, v katerih cvetijo mladi pari in otroci: to je znamenje upanja. Še posebej v času pandemije je bil ta trenutek praznovanja močno in spodbudno znamenje, tudi zaradi navzočnosti številnih mladih parov z otroki. Prav tako močno in preroško je pričevanje blažene Ane Kolesárove, slovaškega dekleta, ki je za ceno življenja branilo svoje dostojanstvo pred nasiljem: pričevanje, ki je žal bolj aktualno kot kdaj koli prej, saj je nasilje nad ženskami povsod odprta bolečina.

Videl sem upanje v mnogih osebah, ki se tiho posvečajo in skrbijo za bližnjega. Mislim na sestre misijonarke Centra Betlehem v Bratislavi, ki sprejemajo družbeno odvržene. Molijo in služijo, molijo in pomagajo. So junakinje te civilizacije. Te sestre sprejemajo brezdomce. Mislim na romsko skupnost in vse, ki se z njimi trudijo na poti bratstva in vključevanja. Ganljivo je bilo deliti z njimi praznik romske skupnosti: preprosto praznovanje, ki je imelo okus po evangeliju. Romi so naši bratje: moramo jih sprejeti, moramo jim biti blizu, kakor to počnejo salezijanci v Bratislavi, zelo blizu Romom.

 

Dragi bratje in sestre, to upanje, to upanje evangelija, ki sem ga lahko videl na potovanju, se uresniči in postane konkretno, če ga povežemo s še eno besedo: skupaj. Upanje nikoli ne razočara, upanje nikoli ne hodi samo, ampak skupaj. V Budimpešti in na Slovaškem smo se znašli skupaj z različnimi obredi katoliške Cerkve, skupaj z brati in sestrami drugih krščanskih veroizpovedi, skupaj z brati judi, skupaj z verniki drugih verstev, skupaj z najšibkejšimi. To je pot, saj bo prihodnost polna upanja, če bomo v njej skupaj in ne sami. To je pomembno.

 

In po tem potovanju je v mojem srcu velika »hvala«. Hvala škofom in civilnim oblastem, hvala madžarskemu in slovaškemu predsedniku, hvala vsem sodelavcem pri organizaciji, hvala številnim prostovoljcem, hvala vsem, ki ste molili. Prosim, dodajte še eno molitev, da bi semena, posejana med potovanjem, obrodila dobre sadove. Molimo za to.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI. v Vatikanu, 22.9.2021)

 

Kateheza o potovanju v Budimpešto in na Slovaško: Romanje molitve in upanja

 

Papeževo sporočilo udeležencem kongresa »Modrost križa v pluralnem svetu«

 

Srečanje papeža s slovaškimi jezuiti: Svoboda nam vzbuja strah