Jasli nam spregovorijo o bližini, revščini in konkretnosti

»Kaj ta noč še vedno govori našim življenjem? Po dveh tisočletjih od Jezusovega rojstva, po mnogih božičih, ki smo jih praznovali med okraski in darili, po tolikšnem potrošništvu, ki je ovil skrivnost, ki jo obhajamo, obstaja nevarnost: o božiču vemo marsikaj, pozabljamo pa njegov pomen. Kako torej znova odkriti pomen božiča? Predvsem pa, kam naj ga gremo iskat? Zdi se, da je evangelij o Jezusovem rojstvu napisan ravno zato, da nas prime za roko in nas vrne tja, kamor hoče Bog. Pojdimo za evangelijem.

Začne se namreč s stanjem, ki je podobno našemu. Vsi so prevzeti in prezaposleni s pomembnim dogodkom, z velikim popisom prebivalstva, ki je zahteval veliko priprav. V tem smislu je bilo tedanje ozračje podobno temu, ki nas ovija danes za božič. Vendar se evangelijska pripoved odmakne od tega posvetnega scenarija. Hitro prekine predstavitev, da bi uokviril neko drugo resničnost, pri kateri vztraja. Zadrži se pri majhnem, na videz nepomembnem predmetu, ki ga omeni kar trikrat in h kateremu se bližajo junaki zgodbe: najprej Marija, ki Jezusa položi »v jasli« (Lk 2,7); potem angeli, ki oznanjajo pastirjem »dete, v plenice povito in položeno v jasli« (v. 12); potem pa pastirji, ki najdejo »dete, položeno v jasli« (v. 16). Jasli: za ponovno odkritje smisla božiča je treba pogledati tja. Toda zakaj so jasli tako pomembne? Ker so znamenje, in to ne naključno, s katerim Kristus vstopa na prizorišče sveta. So manifest, s katerim se predstavi, so način, na katerega se Bog rodi v zgodovini, da bi prerodil zgodovino. Kaj nam torej hoče povedati preko jaslic? Preko jaslic nam želi Bog povedati vsaj tri stvari: bližina, revščina in konkretnost.

 

  1. Bližina. Jasli služijo temu, da hrano približajo ustom, da se lahko hitreje zaužije. Na ta način lahko simbolizirajo neki vidik človeštva: požrešnost v zauživanju. Kajti medtem ko živali v hlevu uživajo hrano, ljudje na svetu, lačni moči in denarja, uživajo tudi svoje bližnje, svoje brate. Koliko vojn! In na koliko krajih sta dostojanstvo in svoboda še vedno poteptana! In vedno so poglavitne žrtve človeške požrešnosti krhki, šibki. Tudi v tem božiču človeštvo, ki je nenasitno denarja, oblasti in užitka, ne da prostora, tako kakor je bilo za Jezusa (prim. v. 7), manjšim, tolikim nerojenim, ubogim, pozabljenim. Predvsem mislim na otroke, ki jih požirajo vojne, revščina in krivice. Jezus pa prihaja ravno tja, otrok v jaslih zavrženosti in odklanjanja. V njem, v Betlehemskem otroku, je vsak otrok. In v njem je povabilo, naj na življenje, politiko in zgodovino gledamo z očmi otrok.

 

V jaslih zavračanja in neudobnosti se Bog prilagodi. Tja pride, ker je tam problem človeštva, brezbrižnost, ki jo rojeva pogoltna naglica po posedovanju in uživanju. Kristus se rodi tam in v tistih jaslih ga odkrijemo kot bližnjega. Pride tja, kjer se požira hrana, da bi postal naša hrana. Bog ni oče, ki žre svoje otroke, ampak Oče, ki nas v Jezusu naredi za svoje otroke in nas hrani z nežnostjo. Pride, da bi se dotaknil našega srca in nam povedal, da je ljubezen edina sila, ki spreminja tok zgodovine. Ne ostaja oddaljen in mogočen, ampak postane bližnji in ponižen. On, ki je sedel v nebesih, se pusti položiti v jasli.

 

Brat, sestra, Bog se ti v tej noči približa, ker mu je mar zate. Iz jasli ti kot hrana za tvoje življenje pravi: »Če čutiš, da so te dogodki iztrošili, če te razžirata občutek krivde in nesposobnosti, če si lačen pravičnosti, sem jaz, Bog, s teboj. Vem, kaj doživljaš, to sem izkusil v tistih jaslih. Poznam tvojo bedo in tvojo zgodovino. Rodil sem se, da bi ti povedal, da sem ti blizu in da ti bom vedno blizu.« Božične jasli, prvo sporočilo Boga otročka, nam pravijo, da je On z nami, nas ljubi, nas išče. Pogum, ne pustite se premagati strahu, vdanosti, obupu. Bog se rodi v jaslih, da bi se ti prerodil ravno tam, kjer si mislil, da si se dotaknil dna. Ni zla in ni greha, iz katerega te Jezus ne želi in ne more rešiti. Božič pomeni, da je Bog blizu. Naj se ponovno rodi zaupanje!

 

  1. Betlehemske jasli nam poleg bližine govorijo tudi o uboštvu. Okoli jasli namreč ni veliko: podrast, nekaj živali in malo drugega. Ljudje so bili na toplem v gostiščih, ne v mrzlem hlevu nekega prebivališča. Jezus pa se rodi tam in jasli nas spominjajo, da okoli sebe ni imel drugega kot tiste, ki so ga imeli radi: Marijo, Jožefa in pastirje. Vsi so bili revni ljudje, ki pa sta jim bila skupna naklonjenost in začudenje, ne bogastvo in velike možnosti. Revne jasli torej pokažejo resnično bogastvo življenja: ne denar in oblast, ampak odnosi in ljudje.

 

Prva oseba, prvo bogastvo je Jezus. Toda ali želimo biti ob njem? Se mu približamo, ljubimo njegovo uboštvo? Ali raje ostajamo lagodni v svojih koristih? Predvsem pa, ali ga obiskujemo tam, kjer je, torej v revnih jaslih našega sveta? On je tam. Mi pa smo poklicani, da bi bili Cerkev, ki časti ubogega Jezusa in služi Jezusu v ubogih. Kot je dejal neki sveti škof: »Cerkev podpira in blagoslavlja napore za spremembo krivičnih struktur in postavlja samo en pogoj: da so družbene, gospodarske in politične spremembe polne pristne koristi za uboge« (O. A. Romero, Messaggio pastorale per il nuovo anno, 1. januar 1980). Seveda ni lahko zapustiti blage toplote posvetnosti, da bi objeli golo lepoto betlehemske votline, vendar ne pozabimo, da resničnega božiča ni brez ubogih. Brez njih praznujemo božič, vendar ne Jezusovega. Bratje, sestre, za božič je Bog ubog. Naj se spet rodi ljubezen!

 

  1. Tako pridemo do zadnje točke: jasli nam govorijo o konkretnosti. Dojenček v jaslih namreč prestavlja prizor, ki pretrese, je celo surov. Spomni nas, da je Bog resnično postal meso. Zato teorije, lepe misli in pobožna čustva o njem niso več dovolj. Jezus, ki se rodi reven, bo živel reven in bo reven umrl, ni veliko govoril o revščini, ampak jo je za nas živel do konca. Od jasli do križa je bila njegova ljubezen do nas otipljiva, konkretna. Od rojstva do smrti je tesarjev sin objemal hrapavost lesa, tegobe našega življenja. Ni nas ljubil z besedami, ni nas ljubil za šalo!

 

Zato se ne zadovolji z videzom. On, ki je postal meso, noče samo dobrih namenov. On, ki se je rodil v jaslih, išče konkretno vero, vero iz češčenja in ljubezni, ne iz govoric in zunanjosti. On, ki je slečen v jaslih in bo slečen na križu, od nas zahteva resnico, da gremo k goli resničnosti stvari, da k jaslim odložimo izgovore, opravičila in hinavščino. On, ki ga je Marija nežno zavila v plenice, hoče, da se oblečemo v ljubezen. Bog noče videza, ampak konkretnost. Ne dovolimo bratje in sestre, da bi ta božič minil, ne da bi naredili nekaj dobrega. Ker je to njegovo praznovanje, njegov rojstni dan, mu podarimo darila, ki so mu prijetna! Ob božiču je Bog konkreten. V njegovem imenu oživimo malo upanja v tistih, ko so ga izgubili!

 

Jezus, gledamo te, položenega v jasli. Vidimo te tako blizu, za vedno blizu nam: hvala, Gospod. Vidimo te ubogega, da bi nas naučil, da resnično bogastvo ni v stvareh, ampak v ljudeh, zlasti v ubogih. Oprosti nam, če te nismo prepoznali in ti služili v njih. Vidimo te konkretnega, ker je tvoja ljubezen do nas konkretna. Jezus, pomagaj nam, da bomo svoji veri dali meso in kri. Amen.« (Papež Frančišek v homiliji med polnočnico v baziliki sv. Petra, 24.12.2022)

 

Papež Frančišek: Jasli nam spregovorijo o bližini, revščini in konkretnosti

Papež Frančišek Urbi et Orbi: Obrnimo se k Betlehemu, kjer se je oglasil prvi jok Kneza miru

Papež Rimski kuriji: V večji nevarnosti smo, kot vsi drugi, ker nas zalezuje »vljuden hudič«…