Imejmo srce osvobojeno predsodkov in oči odprte za čudenje

»Dragi bratje in sestre, dober dan!

Evangelij današnje nedelje (Mr 6,1-6) nam pripoveduje o nezaupljivosti Jezusovih sovaščanov. On se je, potem, ko je pridigal po drugih vaseh Galileje, ponovno vrnil v Nazaret, kjer je odraščal z Marijo in Jožefom. In na soboto je začel učiti v shodnici. Številni, ki so ga poslušali, so se spraševali: 'Od kod njemu vsa ta modrost? Ali ni to sin tesarja in Marije, torej naših sosedov, ki jih dobro poznamo?' (prim. vv. 1-3). Zaradi takšne reakcije je Jezus potrdil resnico, ki je postala del ljudske modrosti: 'Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši' (v. 4). To večkrat rečemo.

Zaustavimo se pri drži Jezusovih rojakov. Lahko bi rekli, da oni poznajo Jezusa, a ga ne prepoznajo. Razlika je med poznati in prepoznati. Dejansko nam ta razlika da razumeti, da lahko poznamo različne stvari o neki osebi, imeti idejo o njej, zaupati temu, kar o njej pravijo drugi, morda jo kdaj pa kdaj srečati v četrti, vendar vse to ne zadostuje. Gre za, rekel bi, redno, površinsko poznavanje, ki ne prepozna edinstvenosti te osebe. To je tveganje, v katero lahko pademo vsi, ko mislimo, da vemo veliko o neki osebi, še slabše pa, da jo etiketiramo ter jo zapremo v svoje predsodke. Podobno Jezusovi rojaki ga poznajo že 30 let in mislijo, da vedo vse. 'Ni to fant, ki smo ga videli odraščati, sin tesarja in Marije? Od kod mu te stvari?' Nezaupanje… V resnici pa niso nikoli opazili, kdo v resnici je Jezus. Ustavijo se pri zunanjosti in tako zavrnejo Jezusovo novost.

Tukaj pa vstopimo ravno v jedro problema. Ko pustimo, da prevlada udobnost navade, diktatura predsodkov, je težko se odpreti novosti in pustiti se čuditi. Mi to obvladujemo z navadami, s predsodki… Končno pridemo do tega, da iz življenja, izkušenj in celo od oseb, iščemo samo potrditve naših idej in shem, da se nam ne bi bilo potrebno truditi  spremeniti se.

To se lahko zgodi tudi nam kristjanom z Bogom, ko mislimo, da poznamo Jezusa, da že vemo veliko o Njem in da zadostuje ponavljati stvari od nekdaj. Toda brez odprtosti za novost in predvsem – dobro poslušajte – odprtosti za Božja presenečenja, brez čudenja, vera postane 'utrujene litanije' in počasi ugasne in postane navada, družbena navada. Rekel sem eno besedo: čudenje. Kaj je čudenje? Začudenje je ravno takrat, ko se zgodi srečanje z Bogom: 'Srečal sem Gospoda'. Berimo evangelij! Večkrat ljudje, ki srečajo Jezusa in ga prepoznajo, čutijo začudenje. Mi pri srečanju z Bogom moramo iti po tej poti, da začutimo začudenje. To je kot garancijski list, da je bilo to srečanje resnično in ne iz navade.

In končno, zakaj ga Jezusovi rojaki ne prepoznajo in ne verjamejo vanj? Kje je vzrok? Zakaj torej? Z nekaj besedami lahko rečemo, da ne sprejmejo pohujšanja inkarnacije (učlovečenja). Ne poznajo te skrivnosti učlovečenja in je ne sprejmejo. Toda vzrok je nezaveden in čutijo, da je pohujšljivo, če se Božja brezmejnost razodeva v majhnosti našega mesa, da je Božji Sin tesarjev sin, da se božanskost skriva v človeškosti, da Bog prebiva v obličju, besedah in dejanjih preprostega človeka. Pohujšanje je torej ta njegova konkretnost, njegova 'vsakdanjost'. Bog je postal konkreten v človeku, Jezusu iz Nazareta, postal je spremljevalec na poti, postal je eden od nas. 'Ti si eden od nas' - reči to Jezusu, je lepa molitev. Saj nas eden od nas razume, nas spremlja, nam odpušča, nas zelo ljubi.

Dejansko je bolj udobno imeti odmišljenega in oddaljenega boga, ki se ne vpleta v situacije in ki sprejema od življenja, problemov in družbe oddaljeno vero. Ali pa nam je všeč verjeti v boga 'posebnih efektov', ki počenja samo izjemne stvari in vedno prebuja velika čustva. Ampak ne, dragi bratje in sestre, Bog se je učlovečil, Bog je ponižen, Bog je nežen, Bog je skrit ter nam je postal bližnji, ko je prebiva v normalnosti našega vsakdanjega življenja. Torej, lahko se nam zgodi, da kot Jezusovi rojaki tvegamo, ko bo šel mimo, da ga ne bomo prepoznali. Ponovil bom tisti lepi stavek sv. Avguština: 'Bojim se Boga, Gospoda, ko gre mimo'. Toda Avguštin, zakaj se bojiš? 'Bojim se, da ga ne bom prepoznal. Bojim se Gospoda, ko bo šel mimo, Timeo Dominum transeuntem.' Ne prepoznamo ga, še več, pohujšamo se nad njim. Pomislimo, kakšno je dejansko naše srce.

Sedaj v molitvi prosimo Marijo, ki je sprejela skrivnost Boga v vsakdanjost Nazareta, da bi imeli oči in srce osvobojeno predsodkov in bi imeli oči odprte za čudenje: 'Da te, Gospod, srečam!' in ko Gospoda srečamo, da bo to začudenje. Srečamo ga v normalnosti z očmi odprtimi za presenečenja Boga, za njegovo ponižno in skrito navzočnost v življenju vsakdanjika.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 4.7.2021)

Papež prosil Gospoda, da bi imeli srce osvobojeno predsodkov in oči odprte za

Papež oznanil svoj pastoralni obisk Slovaške od 12. do 15. septembra

 Papež osebno preko video sporočila predstavil izredno obliko 10. svetovnega srečanja družin

Papeževo video sporočilo udeležencem mednarodnega srečanja: Znanost za mir

Papež Frančišek ob sklepu dneva molitve za Libanon: Naj se razblini noč sporov in naj vzide zarja upanja