Govor papeža Frančiška o svobodi, vztrajnosti in dialogu

Dragi bratje škofje,
dragi duhovniki, redovnice, redovniki in bogoslovci,
dragi katehisti, sestre in bratje, dober dan!

Z veseljem vas pozdravljam in se zahvaljujem msgr. Stanislavu Zvolenskýmu za besede, ki mi jih je namenil. Hvala za povabilo, da se med vami počutim doma: prihajam kot vaš brat, zato se čutim eden izmed vas. Tukaj sem, da bi z vami delil vašo pot, to mora početi škof, papež, vaša vprašanja, pričakovanja in upanja te Cerkve in te države. Če govorim o državi, sem prišel reči gospe predsednici Slovaške, da je to poezija. Podeliti to je bil način prve krščanske skupnosti: bili so vztrajni in enodušni, hodili so skupaj (prim. Apd 1,12-14. Tudi prepirali so se, a so hodili skupaj.

Prva stvar, ki jo potrebujemo, je Cerkev, ki hodi skupaj, ki pot življenja prehodi s gorečo plamenico evangelija. Cerkev ni trdnjava, gospostvo, grad, ki stoji na višini in gleda na svet z razdalje in samozadostnostjo. Tukaj v Bratislavi, grad že stoji in je zelo lep! Toda Cerkev je skupnost, ki želi pritegovati h Kristusu z veseljem evangelija, ni grad, je kvas, ki v testu sveta prekvaša kraljestvo ljubezni in miru. Prosim vas, ne popuščamo skušnjavi sijaja, zemeljske veličine! Cerkev mora biti ponižna kot Jezus, ki se je izpraznil vsega, ki je postal ubog, da bi mi obogateli (prim. 2 Kor 8,9): tako je prišel prebivat med nas in ozdravljat našo ranjeno človeškost.

Glejte, lepa je preprosta Cerkev, ki se ne ločuje od sveta in na življenje ne gleda z razdalje, ampak živi v njem. Prebivati v njem, ne pozabimo tega: podeliti, hoditi skupaj, sprejemati vprašanja in pričakovanja ljudi. To nam pomaga, da izidemo iz samozadostnosti: središče Cerkve, kdo je središče Cerkve, ni Cerkev! Ko Cerkev gleda samo sebe, konča kot žena v evangeliju, ki je sklonjena vase, gledajoč popek. To je to. Stopimo iz pretirane zaskrbljenosti zase, za naše strukture, za to, koliko nam je družba naklonjena, saj bi nas to pripeljalo do teologije ličenja, kako se bolje ličiti. Raje se potopimo v stvarno življenje ljudi in se vprašajmo: kakšne so potrebe in duhovna pričakovanja našega ljudstva? Kaj pričakuje od Cerkve? Zdi se mi pomembno, da poskušamo odgovoriti na ta vprašanja in na misel mi prihajajo tri besede.

Prva je svoboda. Brez svobode ni resnične človečnosti, kajti človek je bil ustvarjen svoboden, da bi bil svoboden. Dramatična zgodovinska obdobja vaše države so velik pouk: kadar je bila svoboda ranjena, kršena in umorjena, je bila človečnost ponižana in razdivjale so se nevihte nasilja, prisile in odvzema pravic.

Istočasno pa svoboda ni samodejna osvojitev, ki enkrat za vselej ostane taka. Svoboda je vedno pot, včasih naporna, ki jo moramo stalno obnavljati. Vsak dan se boriti zanjo. Ni dovolj biti svobodni navzven ali v družbenih strukturah, da bi bili zares svobodni. Svoboda nas osebno poziva, da smo odgovorni za svoje odločitve, da razločujemo, da nadaljujemo s procesi življenja. To pa je naporno in nas straši. Včasih je bolj udobno, da pustimo, da nas ne izzovejo konkretne razmere in še naprej ponavljamo preteklo, ne da bi se zavzeli z vsem srcem, ne da bi tvegali izbiro: bolje je živeti tako, kakor drugi – morda množice ali javno mnenje, stvari, ki nam jih prodajajo mediji – odločijo namesto nas. To ne gre. Danes veliko stvari počnemo, kot so se za nas odločili mediji. Tako se izgubi svobodo. Spomnimo se zgodovine Izraelskega ljudstva: trpelo je pod tiranijo faraona, bili so sužnji; potem ga je Gospod osvobodil, toda da bi postali zares svobodni, ne samo svobodni pred sovražniki, so morali iti skozi puščavo, prehoditi zelo naporno pot. Človek bi pomislil: »Prej je bilo skoraj bolje, vsaj čebulo smo imeli, za jesti … Huda skušnjava: bolje nekaj čebule, kot pa napor in tveganje svobode. To je ena od skušnjav. Včeraj, ko sem govoril ekumenski skupini, sem se spomnil na Dostojevskega in njegovega velikega inkvizitorja. Kristus se je skrivaj vrnil nazaj na zemljo in inkvizitor ga graja, da je dal svobodo ljudem. Malo kruha in še kaj malega je dovolj. Malo kruha in drugo je dovolj. Vedno ta skušnjava čebule, bolje malo čebule in kruha, kot pa napor in tveganje za svobodo. Vam prepuščam, da razmislite o teh stvareh.

Včasih nas lahko tudi v Cerkvi zalezuje ta misel: bolje je imeti vse naprej določeno, zakone, ki jih je treba spoštovati, varnost in poenotenost, namesto da bi bili kristjani odgovorni in odrasli, ki razmišljajo, sprašujejo svojo vest, se postavijo pod vprašaj. To prejšnje je začetek kazuistike. Vse je urejeno. V duhovnem in cerkvenem življenju je skušnjava, da bi iskali lažen mir, ki nas pomirja, namesto ognja evangelija, ki nas vznemirja in spreminja. Zanesljiva egiptovska čebula je bolj udobna kot neznanke puščave. Toda Cerkev, ki ne daje prostora pustolovščini svobode, tudi v duhovnem življenju, je v nevarnosti, da postane tog in zaprt prostor. Morda so nekateri tega navajeni; mnogih drugih pa – zlasti v novih generacijah – ne privlači ponudba vere, ki jim ne pušča notranje svobode, jih ne privlači Cerkev, v kateri morajo vsi misliti enako in slepo ubogati.

Predragi, ne bojte se vzgajati ljudi za odrasel in svoboden odnos z Bogom. Ta odnos je pomemben. To nam bo morda dalo občutek, da ne moremo nadzorovati vsega, da izgubljamo oblast in avtoriteto; toda Kristusova Cerkev noče gospodovati nad vestjo in zasedati prostor, hoče biti »vodnjak« upanja v življenju ljudi. To je sicer tveganje, je izziv. To govorim predvsem pastirjem: svojo službo vršite v državi, v kateri se je toliko stvari na hitro spremenilo; začeli so se številni demokratični procesi, toda svoboda je še vedno krhka. Še posebej v srcih in mislih ljudi. Zato vas spodbujam, da jim pomagate rasti brez toge religioznosti, izstopiti iz tega, da postanejo svobodni. Nihče naj se ne čuti stisnjenega. Vsak lahko odkrije svobodo evangelija, ko postopoma vstopa v odnos z Bogom, z zaupanjem človeka, ki ve, da lahko pred Njega prinese svojo zgodovino in svoje rane brez strahu in brez pretvarjanja, ne da bi skrbel za obrambo svoje podobe. Da bo lahko rekel, sem grešnik, da bo iskreno to rekel. Tok, tok, tok (malo trkanja na prsi) in potem nadaljujemo z mislijo, da smo pravični. Svoboda. Oznanilo evangelija naj bo osvobajajoče, ne neznosno. In Cerkev naj bo znamenje svobode in sprejemanja! Prepričan sem, da tega ne bomo nikoli vedeli, od kod prihaja. Povem vam eno stvar, ki se je že nekaj časa nazaj zgodila. Pismo škofa, ki je govoril o nunciju. Mi smo bili štiristo let pod turki in smo trpeli. Potem petdeset let pod komunizmom in smo trpeli. Sedem let s tem nuncijem je bilo slabših, kot prejšnji dve. Včasih se sprašujem, koliko ljudi lahko reče isto o škofu, ki ga ima, ali o župniku? Koliko ljudi? Brez svobode, brez očetovstva stvari ne gredo.

Druga beseda, prva je bila svoboda: ustvarjalnost. Ste otroci velikega izročila. Vaša verska izkušnja ima izvor v oznanjevanju in služenju svetlih likov sv. Cirila in Metoda. Ta dva nas učita, da evangelizacija ni nikoli preprosto ponavljanje preteklega. Veselje evangelija je vedno Kristus, poti pa, da si to veselo oznanilo lahko utre pot v času in v zgodovini, so različne, poti so drugačne. Ciril in Metod sta skupaj prehodila ta del evropske celine in sta goreča od zavzetosti za evangeljsko oznanilo prišla do izuma nove pisave, da sta prevedla Sveto pismo, bogoslužna besedila in krščanski nauk. Tako sta postala apostola inkulturacije vere med vami. Bila sta izumitelja novih jezikov za prenašanje evangelija, bila sta ustvarjalna v prevajanju krščanskega sporočila, tako blizu sta bila zgodovini ljudstev, ki sta jih srečevala, da sta govorila njihov jezik in sprejela njihovo kulturo. Mar tega danes ne potrebuje tudi Slovaška? Samo sprašujem se. Ali ni to najbolj nujna naloga Cerkve med evropskimi ljudstvi: odkriti nove »abecede« za izražanje vere? V ozadju imamo bogato krščansko izročilo, toda v življenju mnogih ljudi danes ta ostaja spomin na preteklost, ki ne govori več in ne usmerja več bivanjskih izbir. Ob izgubi čuta za Boga in veselja do vere ne koristi pritoževati se, vkopati se v obrambno katolištvo, soditi in obtoževati svet; potrebna je evangeljska ustvarjalnost. Bodimo pozorni, da evangelij ni oznanjen v zaprtosti, je odprt.  Spomnimo se, kaj so storili možje, ki so hoteli mrtvoudnega prinesti pred Jezusa in niso mogli vstopiti skozi vhodna vrata. Odprli so prehod v strehi in ga spustili od zgoraj (prim. Mr 2,1-5). Bili so ustvarjalni! Pred prepreko, kaj naj storimo, storimo to. Pred nami so generacije, ki nam ne verjamejo, ki so izgubile smisel za vero, ki so skrčile vero na navade, na bolj ali manj sprejemljivo kulturo. Skušajmo napraviti odprtino. Bodimo ustvarjalni. Svoboda, ustvarjalnost. Kako lepo je, kadar znamo najti nove poti, načine in jezike za oznanjevanje evangelija! Mi lahko s človeško ustvarjalnostjo pomagamo, vsakdo med nami ima to možnost, a veliki ustvarjalec je Sveti Duh. On je, ki nas spodbuja, da smo ustvarjalni. Če nam z našim pridiganjem in našo pastoralo ne uspe več vstopiti po redni poti, skušajmo odpreti drugačne prostore, poskusimo druge ceste.

In tukaj bom odprl oklepaj: pridiganje. Nekdo mi je rekel, da sem se v Evagelii gaudium preveč ustavil pri homiliji. Ta je eden od problemov tega časa. Homilija ni zakrament, kot so mislili nekateri protestanti, je pa zakramental. Ni postna pridiga, je nekaj drugega. Je v središču evharistije. Pomislimo na vernike, ki morajo poslušati štirideset minutne, petdeset minutne homilije o temah, ki jih ne razumejo, ki se jih ne dotaknejo. Prosim vas duhovniki, škofje dobro premislite, kako izrekate homilijo, kako jo udejanjiti, da bo v stiku z ljudmi in bo vzela navdih iz svetopisemskega besedila. Homilija običajno ne sme iti preko desetih minut. Saj ljudje po osmih minutah izgubijo pozornost, razen, če je res zelo zanimivo. Čas mora biti deset, petnajst minut. Profesor, ki sem ga imel za homiletiko, je rekel, da mora homilija imeti notranjo koherentnost (skladnost), eno misel, eno podobo in eno čustvo. Ljudje bodo odšli z eno mislijo, s podobo in tistim, kar je ganilo srce. Tako preprosto je oznanjevanje evangelija. Tako je pridigal Jezus, ki je uporabljal nebo, polja, … konkretne stvari, da so ljudje razumeli. Oprostite mi, če se vračam na to, a mene to zelo skrbi. Dovolil si bom eno hudomušnost. Aplavz so začele redovnice, ki so žrtve naših homilij!

Ciril in Metod sta odprla to novo ustvarjalnost. To sta storila in nam pravita tole: evangelij ne more rasti, če ni zakoreninjen v kulturi nekega ljudstva, se pravi v njegovih simbolih, v njegovih vprašanjih, v njegovih besedah, v njegovem načinu bivanja. Oba brata sta doživljala veliko ovir in bila zelo preganjana, to veste. Obtožili so ju krivoverstva, ker sta si drznila prevesti jezik vere. To je ideologija, ki se rodi iz skušnjave po poenotenju. Za hotenjem poenotiti nas je ideologija Evangelizacija pa je proces inkulturacije: to je rodovitno seme novosti, to je novost Duha, ki vse prenavlja. Sejalec je sejal, pravi Jezus, potem je šel domov in je spal. Ni vstal, da bi videl, če raste, če klije, ne? Bog je, ki daje rast. Ne nadzorujmo v tem smislu preveč življenja. Pustite, da življenje raste, kot sta storila Ciril in Metod. Mi, dobro sejmo in varujmo kot očetje. To, da. Sejalec varuje, a ne gre vsak dan gledat, kako raste. Če to dela, bo uničil rastlino.

Svoboda, ustvarjalnost in končno, dialog. Cerkev, ki vzgaja za notranjo in odgovorno svobodo, ki zna biti ustvarjalna, ko se potopi v zgodovino in kulturo, je tudi Cerkev, ki se zna pogovarjati s svetom, s tistimi, ki izpovedujejo Kristusa, ne da bi bili »naši«, s tistimi, ki živijo napor verskega iskanja, tudi s tistimi, ki nam ne verjamejo. (Cerkev) ne izbira ene skupine, ne, pogovarja se z vsemi, z verniki, s tistim, ki napreduje v svetosti, z mlačnimi in z nevernimi. Govori z vsemi. To je Cerkev, ki po zgledu Cirila in Metoda združuje in povezuje Vzhod in Zahod, različna izročila in občutljivosti. Skupnost, ki z oznanjevanjem evangelija ljubezni vzbuja občestvo, prijateljstvo in dialog med vernimi, med različnimi krščanskimi veroizpovedmi in med ljudstvi.

Edinost, občestvo in dialog so vedno krhki, zlasti kadar imajo za seboj bolečo zgodovino, ki je pustila brazgotine. Zaradi spomina na rane lahko zdrsnemo v zamere, nezaupanje, celo prezir, ki nas spodbuja, da postavljamo ograje pred tistimi, ki so drugačni od nas. Rane pa so lahko tudi prehodi, odprtine, ki s posnemanjem Gospodovih ran dopuščajo, da gre skoznje Božje usmiljenje, njegova milost, ki spreminja življenje, ki nas preoblikuje v delavce za mir in spravo. Vem, da imate pregovor: »Kdor ti vrže kamen, mu daj kruh.« To nas navdihuje. To je zelo evangeljsko! To je Jezusovo povabilo, naj prekinemo začarani uničevalni krog nasilja, ko nastavimo drugo lice tistemu, ki nas bije, da bi premagali zlo z dobrim« (prim. Rim 12,21). Pretrese me podrobnost iz življenja kardinala Koreca. Bil je jezuitski kardinal, ki ga je režim preganjal, zaprl in ga prisilil k težkemu delu, dokler ni zbolel. Ko je za jubilej 2000 prišel v Rim, je šel v katakombe in prižgal svečo za svoje preganjalce ter zanje prosil usmiljenja. To je evangelij! V življenju in v zgodovini raste po ponižni in potrpežljivi ljubezni.

Predrage in predragi, zahvaljujem se Bogu, da sem med vami, in iz srca se zahvaljujem vam za to, kar delate in za to, kar ste in za to, kar boste storili, navdihnjeni po tej homiliji, ki je tudi seme, ki ga sejem! Videli bomo, če bodo zrastle rastline. Želim vam, da svojo pot nadaljujete v svobodi evangelija, v ustvarjalnosti vere in v dialogu, ki izvira iz Božjega usmiljenja, ki nas je naredil za brate in sestre, in ki nas kliče, naj bomo tvorci miru in sloge. Iz srca vas blagoslavljam. In prosim vas, molite zame. Hvala! (Bratislava, 13.9.2021)

Papež Frančišek posvečenim osebam o svobodi, ustvarjalnosti in dialogu

Frančišek: Slovaška poklicana biti sporočilo miru v osrčju Evrope

Sveti oče judovski skupnosti: Bodite znamenje blagoslova za vse rodove zemlje

Papež Frančišek zasebno obiskal Center Betlehem v Bratislavi