Evangelizacija in apostolska gorečnost

Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Sedeli so za mizo z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomeni: Usmiljenja hočem in ne daritve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,9-13)

Kateheza: Vnema za evangelizacijo: apostolska gorečnost vernika.

Poklicanost v apostolat. (Mt 9,9-13)

 

»Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes začnemo nov cikel katehez, posvečen temi, ki je nujna in ključna za krščansko življenje: vnema za evangelizacijo, torej apostolska gorečnost. To je življenjska razsežnost za Cerkev: skupnost Jezusovih učencev je namreč rojena kot apostolska, misijonarska, ne prozelitistična. To moramo razlikovati že od začetka: biti misijonarski, biti apostolski, evangelizirati ni isto kot prozelitizem – eno nima nič skupnega z drugim. Gre za vitalno razsežnost Cerkve. Skupnost Jezusovih učencev se rodi kot apostolska in misijonarska. Sveti Duh jo oblikuje v izhodu – Cerkev je v izhodu, gre ven –, tako da ne bi bila zaprta vase, ampak usmerjena navzven, nalezljiva Jezusova priča, ki se steguje v izžarevanje njegove luči do skrajnih koncev sveta. Lahko pa se zgodi, da se apostolska gorečnost, želja, da bi z dobrim oznanilom evangelija dosegli druge, zmanjša in postane mlačna. Včasih se zdi, da je v stanju mrka. Imamo zaprte kristjane, ki ne mislijo na druge. Ko krščansko življenje izgubi obzorje evangelizacije, obzorje oznanjevanja, zboli: zapre se vase, postane avtoreferencialno, se izčrpa. Brez apostolske gorečnosti vera usiha. Poslanstvo pa po drugi strani pomeni kisik krščanskega življenja: spodbuja ga in očiščuje.

 

Podajmo se torej na pot ponovnega odkrivanja evangelizacijske vneme, pri tem pa izhajajmo iz Svetega pisma in cerkvenega nauka, da bi iz virov črpali apostolsko gorečnost. Nato se bomo približali nekaterim živim virom, nekaterim pričevalcem, ki so v Cerkvi obudili gorečnost za evangelij, da bi nam pomagali prižgati ogenj, za katerega Sveti Duh želi, da vedno gori v nas.

 

Rad bi začel z evangeljskim prizorom, ki je na nek način simboličen: s klicem apostola Mateja, o čemer on sam pripoveduje v svojem evangeliju, ki smo mu prisluhnili na začetku avdience (Mt 9,9-13).

 

Vse se začne z Jezusom, ki »je zagledal moža«, pravi besedilo. Le redki so videli Mateja takšnega, kot je bil: poznali so ga kot nekoga, »ki je sedèl pri mitnici«. Bil je namreč izterjevalec davkov: pobiral je dajatve v imenu rimskega cesarstva, ki je zasedalo Palestino. Z drugimi besedami, bil je kolaborant in izdajalec ljudstva. Lahko si predstavljamo prezir, ki so ga ljudje čutili do njega: bil je »cestninar«. A v Jezusovih očeh je Matej bil človek s svojo bedo in veličino.

 

Bodite pozorni na to: Jezus se ne ustavi pri pridevnikih, Jezus vedno išče samostalnik. »Ta je grešnik, ta je tak in tak, zaradi nečesa...« so pridevniki. Jezus gre k osebi, k srcu: to je oseba, to je moški, to je ženska. Jezus gre k bistvu, k samostalniku, nikoli k pridevniku, pridevnike izpusti. In medtem ko je med Matejem in ljudmi razdalja, se mu Jezus približa, saj Bog ljubi vsakega človeka. Tudi tega nesrečneža? Da, tudi tega nesrečneža, saj je prišel ravno zaradi njega. Evangelij pravi: »Prišel sem zaradi grešnikov, ne zaradi pravičnih.« Ta Jezusov pogled, ki vidi drugega, kdor koli že je, kot prejemnika ljubezni, je začetek evangelizacijske gorečnosti. Vse se začne s tem pogledom, ki se ga naučimo od Jezusa.

Lahko se vprašamo: Kakšen je naš pogled na druge? Kolikokrat vidimo pomanjkljivosti in ne potreb; kolikokrat etiketiramo osebe glede na to, kaj počnejo ali mislijo! Tudi kot kristjani si pravimo: naš je ali ni naš? To ni Jezusov pogled: On vedno gleda na vse z usmiljenjem in posebno ljubeznijo. In kristjani so poklicani ravnati kot Kristus, gledati kot On, zlasti na tako imenovane »oddaljene«. Pripoved o klicu Mateja se sklene z Jezusovimi besedami: »Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Če se kdo med nami čuti pravičen in je Jezus daleč, se On približa našim omejitvam in nesrečam, da bi ozdraveli.

 

Vse se torej začne z Jezusovim pogledom: zagleda moža Mateja. Temu sledi drugi korak: premik. Matej je sedel pri mitnici. Jezus mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In on je »vstal in šel za njim«. Opazimo, kako besedilo izpostavlja »vstal je«. Zakaj je ta podrobnost tako pomembna? V tistih časih je namreč tisti, ki je sedel, imel oblast nad drugimi, ki so stali pred njim, da bi ga poslušali ali, kot v tem primeru, da bi mu plačali davek. Skratka, tisti, ki je sedel, je imel moč. Prva stvar, ki jo Jezus naredi, je, da Mateja odtrga od moči: od sedenja, da bi sprejemal druge, ga premakne k drugim; spodbudi ga, da zapusti položaj nadrejenosti, da bi ga izenačil z njegovimi brati in mu odprl obzorje služenja. To počne Kristus in to je temeljno za kristjane: Ali mi, Jezusovi učenci, mi Cerkev, sedimo in čakamo, da ljudje pridejo, ali pa znamo vstati, stopiti na pot z drugimi, iskati druge? Nekrščanski položaj je reči: »Naj pridejo. Jaz sem tukaj, naj pridejo.« Ne, ti pojdi in jih poišči, ti naredi prvi korak.

 

Pogled – Jezus vidi, premik – Matej vstane in cilj. Kam se bo podal Matej, potem ko je vstal in šel za Jezusom? Lahko si predstavljamo, da ga je Učitelj, potem ko se je življenje tega moža spremenilo, povedel v nova srečanja in nove duhovne izkušnje. Vendar ne ali vsaj ne takoj. Jezus gre najprej v njegovo hišo, kjer mu Matej pripravi veliko pojedino, ki se je udeleži tudi veliko cestninarjev, torej ljudi kot je bil on. Matej se vrne v svoje okolje, a se vrne spremenjen in z Jezusom. Njegova apostolska gorečnost se ne začne na novem kraju, čistem, idealnem in oddaljenem, ampak se začne tam, kjer živi, z ljudmi, ki jih pozna. To je sporočilo za nas: ni nam treba čakati, da bomo popolni in bomo opravili dolgo pot za Jezusom, da bi pričevali zanj. Naše oznanjevanje se začne danes, tam, kjer živimo. Ne začne se s prepričevanjem drugih, ampak z vsakodnevnim pričevanjem o lepoti Ljubezni, ki nas je pogledala in nas dvignila. Ta lepota in sporočanje o njej bo prepričalo ljudi, ne mi, ampak sam Gospod. Mi oznanjamo Gospoda, ne oznanjamo sebe, ne oznanjamo politične stranke ali ideologije, temveč Jezusa. Mi povežemo Jezusa z ljudmi, ne da bi jih prepričevali, in pustimo, da jih Gospod prepriča. Kot nas je učil papež Benedikt XVI., »Cerkev ne dela prozelitizma. Razvija se bolj s privlačnostjo« (Aparecida, 13. maj 2007).

 

To privlačno in radostno pričevanje je cilj, h kateremu nas vodi Jezus s svojim pogledom ljubezni in premikanjem, ki ga v srcu spodbuja Sveti Duh. Mi lahko razmislimo, ali je naš pogled podoben Jezusovemu, da bi pritegnil ljudi in jih približal Cerkvi. Razmislimo o tem. Hvala.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI. v Vatikanu, 11.1.2023)

 

Papež Frančišek začel cikel katehez o evangelizaciji in apostolski gorečnosti

Poslanica za 31. svetovni dan bolnikov: »Poskrbi zanj«. Sočutje kot sinodalno izvajanje zdravljenja

Sveti oče diplomatskemu zboru o miru v resnici, pravičnosti, solidarnosti in svobodi