Enakost v Kristusu premaga družbeno razliko. Vsi smo Božji otroci

»Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči.« (Gal 3,26-29)

»Bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo pot poglabljanja naše vere v luči pisma svetega Pavla Galačanom. Apostol vztraja s temi kristjani, da ne bi pozabili na novost Božjega razodetja, ki jim je bila oznanjena. V popolnem soglasju z evangelistom Janezom (prim. 1 Jn 3,1-2) Pavel poudarja, da nam je vera v Jezusa Kristusa omogočila, da smo resnično postali Božji otroci in tudi njegovi dediči. Kristjani to, da smo Božji otroci, pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega. Namesto tega je dobro, da se vedno hvaležno spominjamo trenutka, ko smo to postali, torej našega krsta, da bi z večjo zavestjo živeli velik dar, ki smo ga prejeli.

Če bi danes vprašal: »Kdo med vami pozna datum svojega krsta?« Mislim, da se ne bi dvignilo veliko rok. Toda to je datum, ko smo bili odrešeni, ko smo postali Božji otroci. Tisti, ki tega ne vedo, naj vprašajo svojega botra, botro, očeta, mater, strica, teto: »Kdaj sem bil krščen? Kdaj sem bila krščena?« In se tega datuma spomnite vsako leto: to je datum, ko smo postali Božji otroci. Se strinjate? Ali boste to storili? [...]

Ko je enkrat »nastopila vera« v Jezusa Kristusa (Gal 3,25), se dejansko ustvari radikalno novo stanje, ki vodi v božansko sinovstvo. Sinovstvo, o katerem govori Pavel, ni več tisto splošno, ki vključuje vse moške in ženske kot sinove in hčere enega Stvarnika. V odlomku, ki smo ga pravkar slišali, potrjuje, da vera omogoča biti Božji otroci »v Kristusu« (Gal 3,26). To je novost. Razlika je v tem »v Kristusu«. Ne samo Božji otroci kakor vsi. Vsi moški in ženske smo Božji otroci, ne glede na vero, ki jo imamo. Ne. Temveč »v Kristusu« je ta razlika pri kristjanih; do tega pa pride samo s soudeležbo pri Kristusovem odrešenju in v nas po zakramentu krsta – tako se začne. Jezus je postal naš brat, s svojo smrtjo in vstajenjem pa nas je spravil z Očetom. Kdor v veri sprejme Kristusa, je s krstom »oblečen« vanj in v sinovsko dostojanstvo (prim. Gal 3,27).

Sveti Pavel se v svojih pismih večkrat sklicuje na krst. Zanj je biti krščeni enakovredno dejanski in resnični udeležbi v Jezusovi skrivnosti. Na primer, v Pismu Rimljanom gre celo tako daleč, da pravi, da pri krstu umremo s Kristusom in smo z njim pokopani, da bi z njim lahko živeli (prim. Rim 6,3-14). Umrli s Kristusom, pokopani s Kristusom, da bi lahko živeli z Njim. To je milost krsta: biti soudeleženi pri Jezusovi smrti in vstajenju. Krst torej ni le zunanji obred. Tisti, ki ga prejmejo, se spremenijo v globini, v notranjosti svojega bitja, in dobijo novo življenje, ki jim omogoča, da se obrnejo k Bogu in ga kličejo z imenom »Aba, Oče« (prim. Gal 4,6).

Apostol pogumno zatrjuje, da je identiteta, prejeta s krstom, tako zelo nova, da prevlada nad razlikami, ki obstajajo na etnično-verski ravni: »ni ne Juda ne Grka«; in tudi na družbeni ravni: »ni ne sužnja ne svobodnjaka; ni ne moškega ne ženske« (Gal 3,28). Ti izrazi se pogosto berejo v preveliki naglici, ne da bi se zavedali njihove revolucionarne vrednosti. Za Pavla je napisati Galačanom, da v Kristusu »ni ne Juda ne Grka«, pomenilo pristno prevratništvo na etnično-verskem področju. Jud je bil zaradi svoje pripadnosti izvoljenemu ljudstvu privilegiran glede na pogana (prim. Rim 2,17-20), kar potrjuje tudi Pavel (prim. Rim 9,4-5). Zato ni presenetljivo, da je ta novi apostolov nauk zvenel heretično. »Kako vsi enaki? Vsi smo različni!« Sliši se nekoliko heretično. Druga enakost, med »svobodnimi« in »sužnji«, prav tako odpira pretresljive poglede. Za antično družbo je bilo razlikovanje med sužnji in svobodnimi državljani bistvenega pomena. Slednji so po zakonu uživali vse pravice, medtem ko sužnjem ni bilo priznano niti človeško dostojanstvo. To se tudi danes dogaja po svetu. Veliko ljudi na svetu, mnogi, na milijone jih je, ki nimajo pravice do hrane, nimajo pravice do izobrazbe, nimajo pravice do dela. To so novi sužnji, so tisti, ki so na periferijah, ki jih vsi izkoriščajo. Tudi danes imamo suženjstvo. Malo razmislimo o tem. Tem ljudem odtegujemo človeško dostojanstvo. So sužnji. Enakost v Kristusu torej premaga družbeno razliko med spoloma in vzpostavlja enakost med moškim in žensko, kar je bilo v tistem času revolucionarno in kar je treba ponovno potrditi tudi danes. To je treba ponovno potrditi tudi danes. Koliko krat slišimo izraze, ki prezirajo ženske. Koliko krat smo slišali: »Ne, nič ni treba narediti, to so ženske stvari.« Glejte, moški in ženska imata isto dostojanstvo. V zgodovini – tudi danes – imamo suženjstvo žensk. Ženske nimajo enakih možnosti kot moški. Prebrati moramo to, kar pravi Pavel: enaki smo v Jezusu Kristusu.

Kot vidimo, Pavel potrjuje globoko enotnost, ki obstaja med vsemi krščenimi, ne glede na njihovo stanje, bodisi moški bodisi ženske – enaki, saj je vsak od njih v Kristusu novo bitje. Vsako razlikovanje postane drugotnega pomena glede na dostojanstvo otrok Boga, ki s svojo ljubeznijo dosega resnično in bistveno enakost. Po Kristusovem odrešenju in po krstu, ki smo ga prejeli, smo vsi enaki: Božji sinovi in hčere. Enaki.

Bratje in sestre, zato smo na bolj pozitiven način poklicani živeti novo življenje, ki najde svoj temeljni izraz v sinovstvu z Bogom. Enaki, ker smo Božji otroci, in Božji otroci, ker nas je odrešil Jezus Kristus in smo v to dostojanstvo vstopili po krstu. Prav tako je za vse nas danes odločilno, da ponovno odkrijemo lepoto tega, da smo Božji otroci, bratje in sestre med seboj, ker smo vključeni v Kristusa, ki nas je odrešil. Razlike in nasprotja, ki ustvarjajo ločitev, ne bi smeli imeti mesta med verniki v Kristusa.

Eden od apostolov v Jakobovem pismu takole pravi: »Bodite previdni pri razlikah, kajti niste pravični, ko v zbor (torej k maši) vstopi nekdo, ki nosi zlati prstan, je lepo oblečen, »naprej, naprej«, posedejo ga na prvo mesto. Če pa vstopi nekdo drug, revež, komaj se lahko pokrije z obleko in vidi se, da je reven, »ja, tja pojdi, na konec«. Te razlike delamo, velikokrat, ne da bi se zavedali. Ne. Enaki smo.

Naša poklicanost je, da klic k edinosti celotnega človeškega rodu naredimo konkreten in očiten (prim. Konstitucija Lumen gentium, 1). Vse, kar povečuje razlike med osebami in pogosto povzroča diskriminacijo, pred Bogom nima več nobenega pomena zaradi odrešenja, ki ga je uresničil Kristus. Kar je pomembno, je vera, ki deluje po poti edinosti, ki jo kaže Sveti Duh. In naša odgovornost je, da odločno stopamo po tej poti enakosti, a enakosti, ki jo je naredilo Jezusovo odrešenje. Hvala. In ne pozabite, ko se vrnete domov: »Kdaj sem bila krščena? Kdaj sem bil krščen?« Vprašajte, da boste vedno imeli v mislih ta datum in ga tudi praznovali. Hvala.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI. v Vatikanu, 8.9.2021)

Kateheza: Enakost v Kristusu premaga družbeno razliko. Vsi smo Božji otroci

Papež Etiopijcem: Čas bratstva in solidarnosti. Prisluhniti skupni želji po miru