Cerkev mora imeti Kristusov pogled, ki je od spodaj navzgor

»Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes med bogoslužjem evangelij pripoveduje srečanje med Jezusom in Zahejem, ki je bil vodja cestninarjev v mestu Jeriha (prim. Lk 19,1-10). V središču te pripovedi je glagol iskati. Bodimo pozorni: iskati. Zahej je namreč »poskušal videti, kdo je Jezus« (v. 3) in Jezus, je potem, ko ga je srečal, zatrdil: »Sin človekov je namreč prišel iskat in reševat, kar je izgubljeno« (v. 10). Zaustavimo se ob dveh pogledih, ki se iščeta: ob Zahejevem pogledu, ki išče Jezusa in Jezusovem pogledu, ki išče Zaheja.

Zahejev pogled. Gre za cestninarja, enega od tistih judov, ki so pobirali davke za rimsko oblast - torej kot izdajalca domovine - in so pri tem izkoriščali svoj položaj. Zaradi tega je bil Zahej bogat, osovražen od vseh in označen za grešnika. Besedilo pravi, da je bil »majhne postave« (v. 3) in s tem morda nakazuje njegovo notranjo majhnost, njegovo povprečno, nepošteno življenje, s pogledom vedno usmerjenim navzdol. Toda pomembno je, da je bil majhen. Pa vendar je Zahej hotel videti Jezusa. Nekaj ga je gnalo k temu. »Stekel je naprej – pravi evangelij – in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo« (v. 4). Povzpel se je na divjo smokvo. Človek, ki je obvladoval vse, se osmeši, gre po tisti poti, na kateri se lahko osmeši, da bi videl Jezusa. Pomislimo malo na to, kaj bi se na primer zgodilo, če bi se nek minister za ekonomijo povzpel na drevo, da bi nekaj videl, nekaj drugega. Tvega, da se bodo iz njega norčevali. Zahej je tvegal, da se bodo norčevali iz njega, da bi videl Jezusa.

 

Zahej je v svoji majhnosti začutil potrebo, da poišče drugi pogled, to je Kristusov. Ga še ne pozna, a pričakuje, da ga bo nekdo osvobodil njegove moralne majhnosti, da ga bo izvlekel iz močvirja, v katerem se nahaja. Temeljnega pomena, kar nas uči Zahej, je, da v življenju ni nikoli vse izgubljeno. Prosim vas, nikoli ni vse izgubljeno, nikoli. Vedno lahko napravimo prostor želji, da ponovno začnemo, da se ponovno odpravimo na pot, da se spreobrnemo. Ponovno se spreobrniti, ponovno začeti, ponovno odpraviti se na pot. To je torej to, kar je storil Zahej.

 

Pri tem je odločilen drugi vidik in to je Jezusov pogled. Od Očeta je bil poslan, da išče tiste, ki so izgubljeni. In ko je prišel v Jeriho, je šel ravno mimo drevesa, kjer je bil Zahej. Evangelij pripoveduje, da je »Jezus pogledal gor in mu rekel: ''Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši''« (v. 5). Gre za zelo lepo podobo, saj mora Jezus povzdigniti pogled, kar pomeni, da gleda Zaheja od spodaj. Zgodovina zveličanja je, da nas Bog ni gledal od zgoraj, da bi nas ponižal in sodil, ampak nasprotno, sklonil se je, da bi nam umil noge, nas gledal od spodaj ter nam povrnil dostojanstvo. Tako se zdi, da križanje Zahejevega in Jezusovega pogleda povzame celotno zgodovino zveličanja, kajti človeštvo v svoji bedi išče odrešenje, predvsem pa Bog s svojim usmiljenjem išče ustvarjenino, da bi jo rešil.

 

Bratje in sestre, zapomnimo si tole. Božji pogled se nikoli ne zaustavi pri naši preteklosti, polni napak, temveč z neskončnim zaupanjem gleda na to, kar lahko postanemo. In če se včasih čutimo majhne postave, torej ne na nivoju izzivov življenja in toliko manj na nivoju evangelija, pogreznjeni v probleme in v grehe, nas Jezus vedno gleda z ljubeznijo. Kakor pri Zaheju nam prihaja naproti, nas pokliče po imenu in če ga sprejmemo, pride v našo hišo.

 

Sedaj se vprašajmo, kako gledamo na samega sebe? Se čutimo neprimerne in se zato vdamo, ali pa ravno tam, ko se čutimo na tleh, iščemo srečanje z Jezusom? In še, kakšen pogled imamo do tistih, ki so pogrešili in se trudijo vstati iz prahu svojih napak? Je to pogled od zgoraj, ki obsoja, zaničuje in izključuje? Spomnimo se, da je dovoljeno gledati neko osebo od zgoraj navzdol samo v primeru, ko ji pomagamo vstati in nič več. Samo v tem primeru je dovoljeno gledati od zgoraj navzdol. Toda mi kristjani moramo imeti Kristusov pogled, ki objame od spodaj, ki s sočutjem išče tistega, ki je izgubljen. To je in vedno mora biti pogled Cerkve, Kristusov pogled in ne obsojajoč pogled.

 

Molimo k Mariji, pri kateri je Gospod gledal na ponižnost, in jo prosimo za dar novega pogleda na nas in na druge.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 30.10.2022)

 

Papež Frančišek: Cerkev mora imeti Kristusov pogled, ki je od spodaj navzgor

Papež mladim: Bodite kvas. Novo življenje se vnaša od znotraj, ne od zunaj