Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Predzakonski spolni odonosi

12 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 53 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Da ali ne?

Glede na to, da sem se v razmišljanju o matičnih celicah dotaknil tudi te teme, naj bo nadaljevanje izziv za pogovor. Če je v družbi še sploh vprašanje da ali ne, se le to vrti okrog prepovedi in nerazumevanja Cerkve, ne pa okrog odnosa samega. Kaj predzakonski spolni odnosi prinesejo in kaj par z njimi izgubi? Odklonilno stališče Cerkve do predzakonskih spolnih odnosov temelji na vprašanju kakovosti odnosa in vzgoje zanj. Tudi tu želi biti Cerkev na strani polnega življenja, kvalitetnih odnosov. Ko Jezus govori o ločitvi, graja jude, da so od Mojzesa ločitev izsilili. Zaradi trdosrčnosti jim je ta dovolil dati ločitveni list. Tudi predzakonski spolni odnos želi izsiliti nekaj, za kar par pred življenjsko odločitvijo še ni dozorel. Res žal marsikakšen par tudi z obljubo dano pri poroki ne potrdi zrelosti. Pa vendar, predzakonski spolni odnosi odnosa ne utrjujejo, ampak odpirajo nova področja ranjenosti in neslišanosti. Zanje je prostor šele, ko par dozori za odnos v podarjanju. Dozorevanje za podaritev pa je proces, ki nujno vključuje odpoved in globlji pogled na spolnost. Predzakonski spolni odnos razumem predvsem kot prehitevanje, ki poglablja rane, ustvarja zmedo, zamegli pogled itd.

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 4 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Odkar sem v Ljubljani se mi zdi, da se z vprašanjem predzakonskih spolnih odnosov še večkrat srečujem kakor sicer. Včasih se počutim prav za luno, ko nekatera vprašanja, besede ali pa namigovanja sploh ne razumem v tej smeri na koncu pa ugotovim: "Aha, to je problem ...", in začnem razmišljati kako bi kaj povedala. Dolgo časa sem si s tem razbijala glavo in ugotovila, da je tudi tu (najlažje) najboljše povedati stvari kot so - boleče, prezirane, gnusne in vendarle tudi zelo lepe. Ob prepoznavanju in priznavanju strasti, ki vrejo v meni, in vsega kar kot telesno bitje čutim in po čemer hrepenim je zame še vedno zelo težko, ampak hkrati spoznavam, da vedno lažje razumem nekoga, ki je ob meni, in ga ne preziram ali označim za kriminalca. Pravzaprav se mi zdi vedno bolj noro, kako prvinska stvar je telesnost in kako temeljna je za vse odnose, v katere vstopam. Večino časa me je vsega skupaj strah. Greš po ulici in hopa ... oni ti je simpatičen pa oni lepo zgleda ... uffa! Je z mano še vse v redu??? Ob vseh teh mislih sem zelo hvaležna, da sem prišla na grad in spoznala Petra, nato pa še svojega fanta :). Brez odnosov, v katerih lahko zaupam, da nekdo verjame vame in me sprejema takšno kot sem, čeprav bi se včasih od sramu in zadrege najraje vdrla v zemljo, mislim, da se na tem področju ne bi nikoli znašla. Potlačevanje vsega, kar "ni spodobno", nato pa še prezir petkrat čez vse skupaj, je "šmjr", ki se me bo verjetno vselej vsaj malo držal. Brez pretiravanja lahko rečem, da bi naju prezgodnja spolnost pokopala. Zakaj? Mislim, da si Peter lepo napisal. Včasih v sebi in pri bližnjih slišim: "Pa dobro je ... ampak zakaj, zakaj ne? Zakaj vztrajat do konca, četudi veš, da se boš poročil in to mogoče še prav kmalu?" Ja, na trenutke te vse tako prevzame, da res mogoče ne vidiš smisla, ampak če gledam nazaj potem vedno rečem: "Ne, dobro je, da sva tu. Dobro je, da se učiva čutiti vsak najmanjši dotik, vsako najmanjšo spremembo v naju, da sva potrpežljiva v rasti, da se izročava Bogu - da stvar dozoreva." Sama sem vedno (trmasta kot sem (bila)) zahtevala jasne in hitre odgovore in ravno glede spolnosti me ni nobenden prepričal. "Pač ne smeš ... ni dobro ... te bo mel vsaj rad, če bo čakal do poroke ...". Zdaj si mislim tako: "Spusti se v odnos in ga skušaj scela živeti in ugotovila boš, da je spolnost vse prej kot lahka." Ko skušam to živeti, ne rabim nobenega razloga več. K večjemu me je strah tega, da se odnos lahko še bolj in še bolj pogloblja, da ne bom nikoli prišla do konca stvarem in se sprašujem, kdaj pa bom resnično pripravljena na spolni odnos? Bog ve, kaj se še vse skriva zadaj! Enkrat se bo pa le potrebno vreči. No, saj se tudi veselim tega, ampak ... težko je. In v tem primeru lahko računam le na pristnost najinega odnosa; da bova lahko sprejela karkoli, da bova drug drugemu opora ... Nama se zdi najbolj zanimivo to, kako se odnos zrcali v telesnosti. V bistvu te odnos nauči telesnosti in ne telesnost sama. In to, da samo od spolnosti ne boš živel ... da so hrepenenja, ki jo tisočkrat presegajo.

Ne vem ... upam, da se moj/najin pogled na telesnost in spolnost sámo izčiščuje, da bi se lahko resnično tudi veselila živosti drug drugega. 

Mi/Nama ni enostavno deliti teh stvari, ampak verjameva, da je prav, da se o tem razmišlja in govori.

++

 

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 hours 10 min od tega
Pridružen: 25.02.2011

Marjana,

hvala za tvoje/vajino iskreno pričevanje. Želim si, da bi ga prebralo veliko mladih. Eni sicer ne bi/ne bodo razumeli , drugim bi bilo/bo to v razmislek, tretji bi/bodo našli v vajini izpovedi potrditev in oporo na svoji poti.

Jaz takole razmišljam: Dokler najdemo še takšne pare kot sta vidva, se lahko veselimo dobrih zakonov iz katerih bodo rasli zdravi rodovi.

Človek pa tudi v zakonu srečuje lepe, simpatične, take za katere se ti zdi, da te bolje razumeko kot sozakonec in imaš lahko z njimi več skupnih točk kot s sozakoncem. Zaradi vsega tega je potrebno odnos stalno ohranjati pri življenju. Nihče ni popoln, ne jaz,ne ta s katerim živim v odnosu,  ne kdorkoli drugi na tem svetu.

Nekje sem prebrala to misel, ki me je zelo nagovorila: Gotovo živi na svetu kdo, ki je boljši kot ta s katerim/s katero živim. Toda jaz sem se odločil(a), da njej /njemu darujem svojo ljubezen.

Veliko božjega blagoslova in moči želim.

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 hours 10 min od tega
Pridružen: 25.02.2011

Pozdravljeni!

Pater Vital Vider v knjigi Mož in žena piše..še posebej za življenje v zakonu drži, da je spolnost Božji dar in ljubezensko spolno življenje Božja volja...

Izpolnjevanje te Božje volje pa ni vedno enostavno, še posebej, če se v zakonu najdeta dva, ki sta zelo različna in eden npr. doživlja ljubezen skozi dotik, drugi pa z besedami potrditve. ( po Gary-u Chapman-u). Mislim, da je pri tukaj potrebno veliko približevanja drug k drugemu, kar pomeni:

  1. Podarim se ti tudi takrat, ko mi ni do tega, ker vem, da tebi to veliko pomeni.
  2. Izkažem ti ljubezen na tvoj način, čeprav bi želel drugače.

Nagovoril me je tudi prispevek Lidije Kociper z naslovom Noče z mano v posteljo-ali me ne ljubi več, ki je bil objavljen v prilogi Naša družina decembra 2011. Gospa Lidija Kociper pravi: Šibka želja po spolnosti pogosto ne odseva vajinega odnosa. Lahko je pogojena s hormonskimi spremembami in drugimi vzroki. Sprejmimo dejstvo, da imamo različne spolne potrebe.

Znanstveniki so dokazali, da je želja po spolnosti povezana z ravnijo testosterona v telesu. Običajno ima 80 odstotkov moških in 20 odstotkov žensk visok nivo testosterona.

Kakšen pa je vaš pogled?

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 53 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Pozdravljeni!

 

Mogoče najprej eno o znanstevnikih. Kaj so dokazali, če so ugotovili visok nivo testosterona. To, da je hormon tam. Zaradi česa pa je tam? Tega niso uspeli meriti ...

 

Če bi merili ljudem adrenalin, bi ugotovili, da so vsi ljudje, ki so imeli veliko adrenalina v stresu. Ja, so v stresu, da, tudi visok adrenalin imajo, a od kod stres, tega znanstveniki ne bodo ugotovili, če bodo merili le adrenalin.

 

Pa nazaj k spolnosti. Najprej k vprašanju dotika ali beseda. Gotovo je večina stvari, ki jih doživljamo, pogojenih s preteklimi izkušnjami, tj. z izvorno družino. Če nekomu dotik ni varen, še ne pomeni, da ga ne potrebuje. Če je nekdo vedno pogrešal priznanje, mu je to verjetno najprej najpomembnejše, a to še ne pomeni, da dotika ne potrebuje. Skratka jeziki ljubezni (verjetno omenjate to knjigo) so zame le štartna točka, ne pa cilj. Cilj je polno uresničen človek, ki se je sposoben scela podariti in podaritev v celoti sprejeti. Kako do tega cilja?

 

Pot do tega cilja je precej naporna. Zato vse moje kompliciranje tudi ob pridigah, ki mnoge jezijo. Radi bi pometli pod preprogo negativne izkušnje iz preteklosti. To ni dober temelj za približevanje k drugemu. Potrebno bo odstirati, kaj vse se vama v odnosu dogaja, še več, potrebno bo odkrivati vse negativne občutke, ki ogrožajo vajino intimo in znižujejo ali pa zvišujejo nivo testosterona.

 

Da so hormoni odvisni od ljubezni verjetno ni potrebno posebej omenjati. Zame je vsa industrija poživil za doseganje orgazma dokaz, da spolnost sama na sebi ne deluje. Kjer ni ljubezni, je telo mrtvo!

 

Spolni odnos mora nedvomno biti vzajemna podaritev, sicer je bližji posilstvu kot dejanju iz ljubezni. Do celostne podaritve je mogoče priti le, če verjameta, da sta lahko resnično eno. To pomeni, da vama je spolni odnos obema najvišji izraz podaritve. Enost je mogoča v resnici. Izmikanje, skrivanje in izgovarjanje ni hoja proti cilju, ampak proč od njega, je potapljanje v laž in temo.

 

Resnica je ena in jo je mogoče doseči. Resnična, vzajemna podaritev je mogoča in to v veselju. Če tega veselja ni, se nekje nekaj skriva in to je potrebno razkriti, si priznati, se resnično srečati. Če ne prihajata skupaj, pomeni da tam ni Resnice, da se zapletata, ker nista v celoti zraščena z njim, ki je resnična trta (glej evangelij o trti in mladikah v05).

 

Če pa je res vprašanje združitve, le vprašanje hormonov, pa bo med vama tako želja kot volja po združitvi, ki bo po mojem visoko presegla omenjeno vprašanje.

 

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 hours 10 min od tega
Pridružen: 25.02.2011

Gospod Peter!

Hvala za vaš odgovor. Ob njem se mi porajajo določena vprašanja. Pa se ustavim pri naslednji trditvi.

Da so hormoni odvisni od ljubezni, ni potrebno posebej razlagati.

Primer :Kako naj si potem razlagam to, da je v naravo ženske položeno, da čuti večjo potrebo po spolni združitvi v času ovulacije? Zakaj ista ženska, z enako količino ljubezni, z enako problematiko iz izvorne družine ima v različnih obdobjih ciklusa večjo oziroma manjšo željo po podaritvi?

Je narobe, če se mož in žena vprašata, kaj si drugi želi in si te želje uresničita. Pa tukaj mislim vso paleto odnosov, ne samo spolnosti. Po navadi so želje enega in drugega čisto drugačne in se je potrebno potruditi za uresničitev. Toda, ko nekaj podarjam, se vprašam, kaj je drugemu všeč.  Seveda to pomeni, da to podarjanje gradi medsebojno ljubezen.Je to posiljevanje? Lepo pozdravljen!

 

 

 

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 53 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Draga ga. Marta!

Včasih se mi zdi, da se loviva za lastno senco. Nedvomno ima ženska svoj ciklus in v njem delujejo hormoni kot delujejo. A telesna narava ni vse. Ko govorimo o ljubezni in o spolnosti pri človeku ne govorimo le o telesnosti, ampak o celotni osebnosti. Zame je težava v tem, da se ne zazremo globlje in ne odkrijemo, čemu ta narava služi. Vsak bi raje opravičeval delovanje svojih hormonov, kot pa se vprašal o tem, kje je v odnosu do drugega. Najnižje naravne točke želje po združitvi mogoče predvsem pokažejo, kje sta v vajinem odnosu. Mogoče bi bilo vseeno dobro, da se vprašate: Ali je vajina spolnost predvsem prazen nagon, ki deluje, ko so hormoni na pravi višini, ali pa je dejansko globoka želja po edinosti, združitvi, podaritvi. Nenazadnje, za kaj pa se pravzaprav potrudite, ko v 'času brez hormonov' v tem ne vidite nič lepega in ni želje po združitvi? Če vas tam ni čustveno, ne duhovno, kaj ima od tega mož? Mar se ne zavrtita oba v razvrednoteno spolnost, v kateri sta oba razočarana.

 

Nedvomno se je potrebno v odnosu neprestano truditi. Vendar ne za golo spolnost, ampak za pristen odnos, za željo po pripadanju, željo po sprejetosti, po podaritvi in sprejemanju. Neprestano se je potrebno truditi, da si sledimo, zakaj so naše želje takšne kot so, zakaj se razhajajo z bližnjim, zakaj z bližnjim ne prideva skupaj, pa naj bo to glede vhodnih vrat, rož na okenskih policah, nedeljskega sprehoda itd. Če so neskladja pri malenkostih, bodo še večja v največji intimi. Tam je vse lahko nebeško lepo ali pa peklensko zlagano in prazno. Slepiti se, da je to vprašanje dveh narav je preprosto norost. Bog se ni zmotil, ko nam je dal različno naravo, ampak je vanjo položil vse, kar je potrebno za čudovito harmonijo.

 

Nenazadnje pa tole poveličevanje hormonov zadeva tudi moj celibat. Kaj pravite, kam pa Bogu posvečena oseba spravi hormone? Kaj naj z njimi, če so tako ali tako neobvladljivi in jim mora oseba predvsem slediti, ali pa jim morajo slediti drugi ob njej. Torej so od mojih hormonov odvisne pridige? Ko sem na najnižji točki, pa ...

 

Skratka, trdno verjamem, da je naša spolnost izziv za globine! V njej se razkriva, kdo resnično smo. In ko je danes spolnost huda težava, pomeni, da nekaj v globini škriplje. Prej, ko si bomo to priznali, prej bomo lahko našli odgovor, ki bo boljši od vseh dosedanjih. Za to pa bo potrebno tveganje! Najprej tveganje priznanja, da ni bilo vse tako prav, kot smo mislili. Potem pa tveganje, da v življenju stvari tudi temeljito spremenimo, ne glede na dolžino prehojene poti.

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 hours 10 min od tega
Pridružen: 25.02.2011

Gospod Peter!

Nisem imela namena loviti sence. Želela sem, da bi naša razmišljanja koristila in pomagala tistim, ki to prebirajo. Vprašanja so bila zastavljena na splošno.

Midva z možem že več kot 33 let živiva v zakonu. Pred svojo vestjo in pred Bogom s pomočjo duhovnega voditelja, vsakoletnih duhovnih vaj, zakonske skupine , skupne molitve in prejemanja zakramentov iščeva pot, ki jo je Bog nama namenil in se trudiva po njej hoditi. Z možem mi je lepo, rada sem z njim in z njim mi ni nikoli dolgčas.

S tem zaključujem to dopisovanje. Lepo pozdravljeni.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 53 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Pozdravljeni!

 

Tako poceni pa v življenju ne gre! Če bi šlo, bi Jezus ne šel na križ! Jezus namreč o križu ni razmišljal, ampak ga je vzel nase. Jezus se ni delal, da je grešen, ampak je razumel grešnost človeške narave skozi skušnjave, jih premagoval in se potopil v Jordan, da ga je Janez Krstnik krstil. Biti v igri in hkrati izven nje, v življenju ni mogoče. Torej, vsa vprašanja so na nek način vedno tudi osebna.

 

Pravite, da z vsemi možnimi sredstvi z možem iščeta pot, ki jo je vama Bog namenil. Kako lahko iščeta, če pa hkrati pravite, da ste že vse našli? Verjamem, da iščeta, ni pa mogoče, da bi že vse uresničila! Nikomur, ki kaj čuti, na zemlji ni vedno lepo in mu ni nikoli dolgčas!

 

V tem absurdu iskanja in popolnosti vidim praktično celotno Cerkve v Sloveniji. Tudi škofje se delajo grešne in popolne hkrati; so iskalci in tisti, ki so vse že našli in vse vedo. O grehu pa nočejo spregovoriti. Kaj je potem res? Resničen je lahko napuh ali pa lažna ponižnost, v kateri govorijo o iskanju. Iskanje pa s priseganjem na to, da je vse v redu, zanikajo.

 

Gospa Marta, tudi če ste spraševali na splošno, lahko drugemu pomagate le, če so vaši odgovori na splošna vprašanja zelo osebni. Sam nisem razvijal teorije, ampak odgovarjal osebno, na splošno vprašanje: Je narobe, če se mož in žena vprašata, kaj si drugi želi in si te želje uresničita. Pa tukaj mislim vso paleto odnosov, ne samo spolnosti.

Zakaj to vprašanje, če že imate nanj oseben odgovor? In če ga imate, me zanima, kakšen je vaš odgovor, saj je naš dialog namenjen temu, da bogatimo drug drugega.

 

Če želite ostati pri splošnih vprašanjih in odgovorih, me zanima, kaj svetujete parom, glede vašega izziva: Kaj naj stori žena, ko ji ni do spolnega odnosa z možem, ker to željo zaznamuje niska stopnja hormona, oz. drugačne spolne potrebe?

 

Prosim vas, da odgovorite na moje splošno vprašanje: Kako doseči, da ti v zakonu ni dolgčas, če z ženo ne uspeš najti skupnega pogleda na rože na oknih, vhodna vrata in ko kot mož čutiš, da se ti žena preda samo zato, da bi ti ustregla?

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 3 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Že pred enim letom si Peter odprl tole temo, pa se mi je takrat zdelo, da se mene ne tiče.  Ko se je po enem letu spet tu začela razprava, pa naj dodam svoje razmišljanje.

 

Zame je spolnost vedno bila nekaj, kar sodi v zakon in je pred zakonom prepovedana. Kar pa ne pomeni, da si spolnega odnosa nisem želela in bi se verjetno v to tudi spustila, če bi se imela s kom in če me Bog ne bi vodil po svojih poteh in zanj ne bi bila odprta (zato, da sem ga slišala, je sad mnogih molitev).

 

Bogu hvala, da me je on obvaroval neumnosti, ki bi jih verjetno počela - kljub strogi krščanski vzgoji, ki sem je bila deležna. Moja pot bi sicer zgledala nekako takole:

 

1. dobiš enega fanta, ki ti je približno všeč in ti je naklonjen,

2. se zmeniš, da se boš z njim poročil,

3. to je super rešitev tudi za čimprejšnji umik od doma,

4. ker si že zmenjen, da se poročiš, se zaradi neobvladovanja svojih strast spustiš tudi v predzakonski spolni odnos,

5. ali pa svojega fanta, ki si te želi, preziraš in komandiraš, da kakšen je

6. se poročiš,

7. kao živiš srečno poročen - brez problemov, tiste, ki so, pa skrbno pometaš pod preprogo in obsojaš cel svet in svojega moža, ki pretirava v svojih spolnih željah.

 

Brez stalnega pogovarjanja z g. Petrom, brez stalnega vodenja, brez opominjanja, njegovega trmastega vztrajanja, naj se vendar srečam z vsemi strastmi, ki so v meni, z vsemi fantazijami in vsem, kar skrbno pometam pod preprogo, bi tudi moja odločitev za Boga zgledala takole:

 

1. Splonost in spolni odnosi se mene ne tičejo,

2. vse, ki se o tem pogovarjajo in se s tem ukvarjajo, bi prezirala.

 

Ob debati, ki sedaj poteka, vidim, da enostavne rešitve kot so: raven hormonov je taka in taka, potem delujem tako in tako ... ne pripeljejo nikamor in nas postavjajo na raven živali.

 

V Kristusu smo poklicani, da živimo več kot to, k čemur nas vodijo strasti in več kot to, k čemur nas vodi samo razum. Bogastvo, ki nam ga je Bog dal, da se drug drugemu podarjamo s cela -pa naj gre za podaritev v zakonu ali v celibatu - je dejanje, ki nas zahteva scela, vsak trenutek in ne samo vsake toliko.

 

Naj tu dodam še Marjanine besede: V bistvu te odnos nauči telesnosti in ne telesnost sama. In to, da samo od spolnosti ne boš živel ... da so hrepenenja, ki jo tisočkrat presegajo.

 

Bog nas vabi, da ta hrepenenja vzamemo zares in nosimo bolečino teh vedno znova neizpolnjenih hrepenenj po končni združitvi z Njim.

 

Po dolgih letih Petrovega vodenja in usmeritev, lahko rečem tole:

 

  • - še vedno si želim spolnega odnosa in ni lahko nositi te bolečine,
  • - bogastvo, ki ga prinašajo iskreni odnosi in iskanje je nekaj čudovitega, vendar je presneto naporno to iskanje,
  • - verjamem, da smo v Bogu lahko najbolj scela sprejeti in ljubljeni, a večkrat se zdi, da je ta neskončno daleč
  • - in vendar ... ni lepšega, kot vztrajati na tej naporni poti, ker so odnosi in hrepenenja, ki jih ti napori rojevajo, res lepi in dragoceni.

 

Želim si, da bi tudi drugi mladi tàko pot iskali - kljub teži, v njej rasli in želi sadove polnega življenja.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 hours 10 min od tega
Pridružen: 25.02.2011

Pozdravljeni!

Moram priznati, da nisem še v nebesih.

V stavek Z možem mi je lepo in nikoli dolgčas, se mi je zapisala beseda nikoli, ki ne spada zraven. Če pa rečem, da mi je z možem lepo in mi ni dolgčas, zame to pomeni,da mi je večino časa lepo in da mi v večini ni dolgčas.

Kaj svetujeva parom?

Ljubezensko spolno življenje je odraz celotnega odnosa. Razlčni smo in utopično bi bilo pričakovati, da bosta oba vedno istočasno imela željo po ljubezensko spolnem odnosu.Takrat se lahko ženska, tudi, če ji trenutno ni do takega izkazovanja ljubezni, potrudi in ji podaritev postane lepa. Ali pa mož svojo željo po ljubezensko spolnem odnosu preusmeri v izkazovanje ljubezni, ki je všeč bolj ženi.Pri tem je potrebno veliko pogovarjanja, sprejemanja, približevanja.Svetujeva jim branje knjig in duhovnega voditelja.

Ne trdim, da je ta pot edina prava. Našla pa sem jo v knjigah različnih avtorjev.

Npr. dr. Harwille Hendrix v knjigi Najina ljubezen v 9. nalogi, ki ima naslov Obnavljanje romantike pravi:" Če si  bosta s partnerjem povedala, česa si želita, kaj vaju razveseljuje in v čem uživata, ter če bosta sklenila, da bosta redno zadovoljevala potrebe drug drugega, se bosta v odnosu počutila varneje

Gary Chammen: Pet jezikov ljubezni str.50- Če hočemo zgraditi intimno vez, moramo poznati želje svojega partnerja. Če si želimo ljubiti, moramo vedeti, kaj želi naš partner. Str. 141-Ko je nekaj za vas popolnoma nenaravno vedenje, bo še večji izraz ljubezni, če se potrudimo in to storimo.

John POwell Ljubezen ne pozna pogojev str. 43 Rad bi storil, karkoli ti je potrebno. Želim reči. karkoli bo pripomoglo k tvoji sreči, varnosti in dobrobiti. Vendar mora biti končna odločitev glede "vprašanja ljubezni" moja.

Lidija Kociper Naša družina december 2011 Spolnost kot darilo zakoncu je lahko spodbuda za osebo, ki poredkoma doživlja močno spolno željo....Tako.

S tem zaključujem pisanje na forumu saj imam občutek, da je pravilen samo en pogled s točno določenim besediščem, vse drugo pa je poteptano.

Ali pa ste na tako visokem nivoju, da vam ne sežem niti do gležnjev in vas zato ne razumem.

Vse dobro vam želim.

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 53 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Pozdravljeni!

 

Predvidevam, da se takole pogosto končajo zakonski prepiri. Tudi če se zgodijo poredko, so boleči in ustvarjajo med nami velike prepade. Če takole določite moža, da itak nima namena slišati, da je pravilno samo njegovo, mu vzamete možnost, da bi vam povedal tisto, kar si resnično želi povedati. Določite ga, da je vzvišen, da nima namena slišati vašega stališča oz. cinično poveste, da očitno niste zanj dovolj dobri ipd.

 

Moje zgornje razmišljanje je v večini usmerjeno na takšne konfliktne situacije oz. jih želim z globljim dojemanjem sebe in bližnjega preprečevati. Kot sem vam pred leti že pisal, želi biti moj pogled globlji od vedenjskih pristopov, ker vanje ne verjamem. Rad bi videl, da bi slišali, da jih razumem, večinoma poznam, a še vedno ne verjamem, ker vidim, da ne delujejo. Zato vam govorim še o nečem drugem. In tu imam občutek, da vas začne vse jeziti in imate občutek, da vas dajem v nič. Slednje je, v to sem trdno prepričan, mogoče razumeti samo z globinskim pristopom. V njem boste lahko srečali negativno podobo svojih staršev, ki vam niso uspeli dati tiste vere vase, ki ste jo potrebovali. Zato v meni srečujete lik očeta, ki samo poučuje in se postavlja nad druge, sliši pa nič. Če se s tem likom ne srečate, bo vsak moj poskus, da bi vam povedal, da vas cenim, neuspešen. Neuspešno bo tudi moje razlaganje globinskega pristopa, ker boste ves čas čutili napad na vaša spoznanja in izkušnje. Skratka, vedno se boste, ne glede na to, ali je res ali ne, čutili ponižani in podrejeni.

 

Takšne reakcije je mogoče premagati samo z globinskim pristopom in vedenjske teorije ne pomagajo. V prid globinskemu pristopu govori tudi Evangelij, Jezusov odnos do družine, pogled v človekovo ozadje in njegovo preseganje površinskih in tradicionalnih vzorcev. Pravzaprav je Evangelij zame edino merilo. Jezusova doslednost in brezkompromisna Resnica, mi govorita, da je vredno vztrajati do konca v iskanju skupne poti. Seveda potem poslušam, da perem možgane drugim, da vidim samo to, kar imam sam v glavi, da ljudje ob meni ne smejo razmišljati s svojo glavo itd. Zame je cilj naših odnosov, da bi bili Eno, kakor sta Jezus in njegov Oče eno. Da bi bili enega srca in enega duha kot občestvo prvih kristjanov. Da bi bili žive mladike na isti trti. Žal, pa je to danes označeno z najbolj negativnimi predznaki, kar je mogoče. Prepričan sem, da se hudič tega zelo veseli.

 

Ko pravite, da ne trdite, da je pot, ki jo zagovarjate, edino prava, a ste jo našli v različnih knjigah, vas vabim, da te poti preverjate z Evangelijem. Evangelij je Resnica, v to verujemo kristjani. Jezus je tako dosleden, da pravi, da sta samo dve poti: Ozka in strma v nebo ter široka v pogubo. V resnici bomo prišli skupaj! Nekaj je, kar nas razdvaja. Rad bi slišal, zakaj vam moj pogled zbuja odpor in v čem se razhaja z Evangelijem. Z veseljem bom popravil svoje poglede, če mi lahko utemeljite, kje so zgrešeni. In če v čem nisem pojasnil, zakaj se v določenih pogledih ne morem strinjati z vami, mi prosim povejte. To bom rad storil.

 

Torej, naj se vrnem k zakonskemu konfliktu. Samo dober namen, da se pobotava, ne zadošča. Potrebno je najti vzroke za spor in jih odpraviti. Zunanji pogledi niso bistvo spora. Običajno nam težave povzročajo globinska ozadja. Vredno je vztrajati. Kajti če se naučimo reševati ta ozadja, bomo vedno bolj eno. Potem bo mogoče v zakonski ljubezni najti veselje nad drugim tudi takrat, ko bo kaj bolelo, ker boste vedeli, da vas drugi jemlje resno, se vas kljub kaki trmi veseli in si želi biti z vami.

 

Če stopimo nazaj k vprašanju hormonov in spolne privlačnosti, še vedno trdim, da je vse to priraščeno na globino naših odnosov. Če boste zakonci uspeli reševati te, boste vedno drug drugemu privlačni in bo pravzaprav sam spolni odnos krona tega odnosa in nikakor kompromis. Kompromisa namreč nihče ne bo več iskal.

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 days 11 hours od tega
Pridružen: 10.01.2012

Pozdravljeni!

 

Tudi sama sem se zelo dolgo vretla v mislih, da so hormoni glavni krivec za moje počutje. Če sem bila čustveno na tleh sem preverjala, v katerem delu ciklusa sem in si tako na podlagi hormonov postavljala anamnezo. Vmes mi je prav prišel še kakšen koledar, kjer so bile na njem označene lunine mene, saj pravijo, da tudi luna vpliva na človeka. Ustavljala sem se tudi pri genskem zapisu, vzgoji...in iskala krivca za svoja nihajoča razpoloženja. Nekako nisem hotela slišati Petra, da je problem vedno v globini, da moram tu začeti iskati. Delovanja hormonov ni zanikal, a kot je že zgoraj omenjal, jim ni želel pripisovati take moči, kot sem jim želela sama. V čem je bil problem? Ko sem se znašla v kaosu in nisem znala iz njega si nisem upala priznati, da je morda problem nekje v moji globini. Ne, to sem, zaradi slabe samopodobe in preobremenjenosti z občutki krivde raje zanikala, saj sem bila prepričana, da sem naredila vse, kar je bilo v moji moči, da se rešim iz težav in če težave izvirajo iz mene, to pomeni, da nisem dovolj dobra, da nisem naredila vsega. Res nisem naredila vsega - težave sem hotela reševati na površini in zato je se je vedno znova nekje pojavila razpoka. Nisem si pa upala ali hotela začeti iskati globji vzrok za nastalo stanje. In ker se mi je zdelo, da sem naredila vse in ni bilo rezultatov sem se v nekem trenutku odločila, da je najbolje, da odgovornost za nastalo stanje pripišem svojim hormonom.

Bogu hvala, da me Peter ni nehal jeziti s svojimi pogledi na izvor mojih težav. In sem šla na pot in odkrila marsikatero bolečo stvar, za katero si ne bi mislila, da je tako usodno zaznamovala moje razpoloženje, stiske...In naenkrat so hormoni izgubili pri meni predimenzionirano moč in veljavo. Ne, nisem postala imuna na njihovo delovanje, še vedno si skušam slediti, kaj se z mojim telesom dogaja tudi na hormonski in telesni ravni skozi ves cikel. Ampak sedaj skušam razumeti, zakaj sem kdaj bolj razdražljiva...hkrati pa vem, da je nujno, da se ustavim in začnem v globini iskati resnico, kaj je tisto, kar me je res razjezilo, prizadelo...Zaradi hormonov sem res v določenem obdobju občutljivejša,a hkrati mi prav ta občutljivost pomaga, da lažje zaznavam, kaj se mi v odnosih z najbližjimi dogaja. In če premagam lenobo je to lahko odlično izhodišče, da se z možem srečam tam v bistvu samem. Ni lahko, je pa vredno truda.

In kaj ima vse to opravka z mojo spolnostjo? Tudi sama zaznavam, da v različnih obdobjih ženskega cikla, čutim različno močno željo po ljubezensko spolnih odnosih. In vem tudi, da v splošnem gledano to željo čutim najmočneje ravno v času ovulacije. Hkrati pa lahko trdim, da nama v časih čustvene odtujenosti samo ovulacija ni pomagala, da bi doživela lepo in izpolnjeno spolnost. Veliko bolj izpolnjeno in "eno telo" sva se čutila v času, ko sva se tudi preko pogovora na globini odprla drug drugemu in takrat mi ni bilo treba razmišljati o hormonih, saj  je v nama čustvana povezanost prebujala željo tudi po telesni podaritvi. In čutim, da je takrat res bila iskrena.

Še tole. Za izpolnjenost v spolnosti je treba garati. Dnevno izdam mnogo antidepresivov, pomirjeval in spolnih poživil ljudem vseh starosti. Včasih, sploh pri mlajših, me stisne. Krivično bi se mi zdelo, če bi vsa našteta zdravila označila za nepotrebna in ljudi, ki jih jemljejo kot šibke...Verjamem, da obstaja določen procent ljudi, kjer je iz zdravstvenih razlogov potrebno katero od naštetih zdravil, vključno s spolnimi poživili. Verjamem pa tudi, da je ta odstotek bistveno nižji od tega, ki ga sama pri svojem delu zaznavam. Morda večina teh nima bližine nekoga, ki bi jim pokazal pot na globino ali pa je ponekod v ozadju tudi lenoba in strah srečati se s seboj v resničnih problemih, ki so skriti v ozadju. Želim si, da bi zmogla/i bolj ustavrjati sočutno bližino in Božje kraljestvo, kot se pohujševati nad uporabniki tovrstnih zdravil.