Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

O ponižnosti in o grehu - misijonski nagovor na RO 2017

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 52 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

O ponižnosti in o grehu

 

Danes ni ravno moderno govoriti o ponižnosti in o grehu. Najbrž je za marsikoga to preživeta tema, nekaj kar je bilo odraz določene pretekle dobe, ki smo jo presegli. Tako se zgodi, da celo v Cerkvi vernik dobi vtis, da je ponižnost lastnost šibkih in nepomembnih, besedo greh pa celo duhovniki radi zamenjajo z besedo napaka.

 

Pa vendar je ponižnost ena temeljnih Jezusovih drž. Če verujemo, da je Jezus Kristus resnično razodeti Bog, potem je jasno, da tudi ta Jezusova krepost ni nekaj, kar naj bi romalo v staro šaro. Prepričan sem, da je pomembna in aktualna tudi danes. Še več, je odgovor na naš nemiren svet. Poglejmo, kaj o njej pravi Jezus: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. … Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,25-30). Ob tej Jezusovi drži, ob pogledu na ponižno srce, se bomo torej danes ustavili tudi zato, ker jo je tako zelo cenil Sveti Vincencij Pavelski, ki je Jezusa vzel za vodilo svojega življenja.

 

Za hip se vrnimo še k grehu. Da o grehu neradi govorimo, je jasno. Zdi se, da bi radi besedo posodobili, da bi ne zvenela preveč zastarelo. A greh naj kar ostane greh, napaka pa napaka. Moj ata se rad pošali, ko sliši besedo napak namesto greh iz duhovnikovih ust in pravi: Napak je, če daš desni čevelj na levo nogo in levega na desno. To je napak, ni pa greh!

 

Sedaj se bomo ustavili ob ponižnosti, drugi del tega razmišljanja pa bomo namenili grehu.

 

 

Ponižnost

 

Ponižnost je danes v krizi, v kolikor je v krizi pristna vera. Biti ponižen, ne pomeni biti brez hrbtenice, ne pomeni ne imeti svojega stališča niti ne izogibanje pokončni drži, ki lahko privede tudi do konfliktov. Resnično ponižen je lahko le tisti, ki globoko v sebi ve, koliko je vreden in se zato ne potrebuje povzdigovati nad druge. Ponižnost torej ni ne potuhnjenost, ne nevera vase, ne osladnost. Ponižnost je globoka notranja moč. Če si predstavljam vrhunskega pianista, ki ne dvomi v svoje sposobnosti in znanje, si težko mislim, da bi se moral povzdigovati nad učenca, ki mu delajo težave nekatere vaje na klavirju. Vsi pa smo najbrž kdaj imeli izkušnjo povprečnega učitelja ali prijatelja, ki nas je zaradi ogroženosti z viška podučil o tej ali oni stvari. Kdor ve in verjame vase, mu ni težko biti majhen in ponižen, kdor pa vase dvomi, se rad povzdiguje.

 

Kje najti tisto gotovost, da bi bili lahko ponižni in mirni v sebi, da bi se ne povzdigovali nad druge? Jezus nam daje jasno navodilo: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Pred tem pa pove, da dela vse, kar dela Oče in da je vse, kar ima, najprej od Očeta. Jezus verjame, da je njegov Oče resnično dober, verjame, da ga ljubi in da mu daje prav vse, kar potrebuje. Ve pa tudi, da je njegovo veselje v tesni povezanosti z njim. Zato nikoli noče delati drugega, kot to, kar mu On naroča.

 

Prava ponižnost se torej napaja v veri, da nas Bog ljubi in skrbi za nas. Kot pravi Jezus: »Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. 23 Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. 24 Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! 25 Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec?« (Lk 12, 22-25) V tej zavesti, da je vse božji dar, da sami od sebe ne moremo storiti pravzaprav ničesar, v nas raste zaupanje, iz zaupanja hvaležnost, iz hvaležnosti pa ponižnost.

 

Jezus si je za svoje življenjsko vodilo pravzaprav vzel ponižnost, saj pravi: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo.« (Jn 4,34) In preden je nastopil svoje poslanstvo, se je moral spopasti s hudim duhom, ki ga je po štiridesetih dneh posta, skušal prav s tem. Ponuja mu vso podporo, če se le upre Očetu. Zgodbo poznamo: Ko se je Jezus dal krstiti Janezu Krstniku, se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Jezus se torej pusti voditi Svetemu Duhu in ta ga preden začne oznanjati, ozdravljati in izganjati, vodi v skušnjave:

 

  1. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.«
  2. Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.«
  3. Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«

 

Pred poslanstvom se je moral Jezus odpovedati skušnjavi:

-          samovolje – ni prišel, da bi izpolnil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal – »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.«.

-          pomembnosti – ni prišel, da bi bil prvi, ampak da bi bil vsem služabnik. »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo …«

-          sebičnosti – ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel – »Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«

Lahko bi rekli, da se je moral odločiti za ponižnost.Jezus prihaja kot služabnik in ne kot gospodar. Prihaja, da bi stregel in ne da bi mu stregli. V tem duhu služenja se prepusti Božjemu Duhu. Začetek Jezusovega delovanja evangelist Luka opiše takole: »Jezus se je v môči Duha vrnil v Galilejo …  Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu (Lk 4,18-19)«.

 

Ponižnost je pravzaprav v samem središču Jezusovega delovanja in izbire poslanstva. Jezus se popolnoma podredi Očetu, ki ga vodi po Svetem Duhu. Sveti Duh ga pri krstu razglasi za ljubljenega Sina, vodi ga v puščavo, da se tam upre vsaki samovolji in izpove svojo popolno vdanost Očetovi volji, v Nazaretu pa razglasi, da je božji maziljenec, ki je v Duhu poslan, da prinese ubogim blagovest. Če povzamemo, lahko rečemo, da je Jezusov stil življenja: Služenje Očetu in ubogim, je življenje in delovanje v ponižnosti.

 

Gotovo ni naključje, da je Vincencijeva pot podobna in da je ponižnost za Vincencija ena glavnih kreposti. Vincencijeva prva leta duhovništva so zaznamovana s skušnjavami, kakor jih je poznal Jezus. A Vincencij je podlegel. Imel je svoje načrte. Želel si je pomembne službe in upal, da bo našel položaj, v katerem bo dobro preskrbljeno zanj in za njegove domače. Duh pa ga je prek padcev v mladostnih skušnjavah vodil do spoznanj:

-          da življenje ni v tem, da uresničuje svojo voljo, ampak da posluša, kaj od njega pričakuje Bog;

-          da življenje ni v iskanju pomembnosti, ampak da se v ponižnosti podredi Božji previdnosti;

-          da življenje ni v skrbi za lastno ugodje, ampak v skrbi za bližnjega.

 

Njegovo vodilo je postala ponižnost. Zanjo pravi: »Ponižnost je tako obsežna, tako težka in tako potrebna krepost, da bi morali nanjo stalno misliti, saj je krepost Jezusa Kristusa, krepost njegove svete Matere in največjih svetnikov; z eno besedo: to je tudi krepost misijonarjev.«

 

Ko je po božji previdnosti ob različnih dogodkih spoznaval, kako lepo je, če lahko služi duhovno in telesno zapuščenim, se je njegovo življenje spremenilo. Njegova edina skrb so postali ubogi. Pri delu in v načrtih se je prepustil božji previdnosti, ki jo je v ponižnosti sprejemal in ji sledil.

 

Ponižnost je pomembna krepost tudi danes. Vodi nas do prave vrednosti, ki jo lahko najdemo samo v Bogu. Še več, ko zaupamo, da smo ljubljeni božji otroci, je ponižnost tista drža, ki nam pomaga da se zmoremo upreti skušnjavi samovolje, pomembnosti in sebičnosti. Ponižnost je tudi za nas danes krepost, ki nas odpira Svetemu Duhu, da nas lahko vodi, da izpolnimo načrt, ki nam ga je Boga namenil in da se v njem uresničimo.

 

K prenovljeni ponižnosti nas je, v pripravi na prihodnje svetovno srečanje družin, ki bo v Dublinu, prav te dni pozval tudi Papež Frančišek. Takole pravi: Želim poudariti, kako pomembno je, da se družine pogosto vprašajo, če živijo izhajajoč iz ljubezni, za ljubezen in v ljubezni. To konkretno pomeni, podariti se, odpuščati, ne zgubljati potrpljenja, prehitevati drugega v spoštovanju. Kako bi se izboljšalo družinsko življenje, če bi vsak dan živeli tri preproste besede: »smem«, »hvala«, »oprosti«.  Vsak dan imamo izkušnjo krhkosti in slabosti, zato vsi mi, družine in pastirji potrebujemo prenovljeno ponižnost, za katero bi želeli, da nas oblikuje, vzgaja in vzgoji, nam pomaga, da si bomo pustili pomagati za spremljanje, razločevanje in integrirati vse ljudi dobre volje. Sanjam Cerkev v izhodu, ki se ne sklicuje nase, Cerkev, ki ne gre mimo človekovih ran, usmiljeno Cerkev, ki oznanja srce razodetja Boga Ljubezni, ki je Usmiljenje. To usmiljenje nas nareja nove v ljubezni. Vemo, koliko krščanskih družin je kraj usmiljenja in prič usmiljenja. Po izrednem jubileju jih bo še več, in srečanje v Dublinu bi lahko pokazalo konkretna znamenja. Tako papež Frančišek.

 

Če povzamemo naše razmišljanje, je ponižnost krepost, v kateri najdemo pravo vrednost o sebi. Če smo ponižni odkrivamo načrt, ki ga ima Bog z nami in samo ponižni smo sposobni spoštljivega odnosa z bližnjim. Kot pravi papež Frančišek, se ponižnost odraža v preprostih besedah: »smem«, »hvala«, »oprosti«. Je globoka zavest, da smo med seboj bratje in sestre, nikomur ne gospodarji ne hlapci.

 

Kakor je ponižnost drža, v kateri spoznavamo sebe, je tudi krepost, ki nam pomaga spoznati in priznati svoj greh. Pa preidimo k razmišljanju o naši grešnosti.

 


Kaj določa naš pogled na greh

 

Preden se ustavimo ob pogledu na greh, to naše razmišljanje postavimo v okvir čudovite prilike, ki ji nekateri pravijo kar evangelij v malem. To je prilika o izgubljenem sinu, ki jo najbrž večina poslušalcev dobro pozna. Petnajsto poglavje Lukovega evangelija se začenja takole: »Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« (Lk 15,1-3).« Potem sledijo tri prilike, kot Jezusov odgovor na njihov protest. To so: prilika o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu. Jezus je torej te prilike povedal farizejem in pismoukom, ki so se imeli za pravične in so godrnjali nad njim, ker se je družil z grešniki.

 

Če hočemo prav razumeti Jezusov pogled na greh in grešnika, je najbrž pomembno, da jih beremo kot odgovor na zgražanje farizejev in pismoukov nad Jezusovim odprtim odnosom do grešnikov. V teh prilikah bomo videli, da se Jezus ne zgraža nad grešnikom, ne nad grehom, ampak govori o veselju nebeškega Očeta, ki v različnih podobah najde izgubljeni dar. Najprej je tu kot pastir, ki se veseli, da je našel ovco, ki se je izgubila, potem je tu žena, ki se veseli izgubljene drahme in nazadnje Oče, ki vesel pripravi gostijo izgubljenemu sinu, ko se po tavanju in iskanju vrne domov.

 

Če torej pogledamo od bliže, za Jezusa greh sam ne pomeni nepopravljive škode, ampak priložnost za nov začetek. Če namreč hočemo sproščeno govoriti o grehu, moramo imeti pred seboj podobo dobrega Očeta, ki ne neha verjeti v svoje sinove in hčere, Očeta, ki se ne meni za vse zablode, ampak se v prvi vrsti veseli vrnitve izgubljenih.

 

Ustavimo se še nekaj trenutkov ob priliki o izgubljenem sinu. Mislim, da navadno beremo priliko o izgubljenem sinu v duhu farizejev, in se še vedno zgražamo nad tem, kaj vse je mlajši sin počel. Vendar  Očeta ne zanimajo neumnosti, ki jih je počel mlajši sin, tudi mu ne očita, da je zapravil vse premoženje. Čisto preprosto se veseli, da je njegov otrok ponovno zaživel in se je našel. Kdo je torej za Jezusa resnično izgubljeni sin, mlajši ali starejši? Če smo pozorni, vidimo, da starejši še vedno ni našel očeta. Ves čas je doma, a mu je dom krivica, pa tudi oče se mu zdi krivičen. Ne more videti, da je svoboden, da ima vsega v izobilju in da je vedno lahko srečen. Kaj ovira starejšega na poti do svobode in sreče? Odgovor najdemo v njegovem protestu. Takole pravi: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.« Zanj je problem podoba Očeta. V očetu vidi trdega in krivičnega gospodarja, ki mu ničesar ne privošči. Pravzaprav ga, po njegovem mnenju, le izkorišča in zatira. Zanimivo je, da takšno držo najdemo skoraj v vseh prilikah, ki jih Jezus pripoveduje o dobrem Očetu in gospodarju. Ko je gospodar delil talente, je bila za tistega, ki je imel le enega, glavni razlog, da je še tega zakopal, podoba o krivičnem gospodarju. Saj poznamo njegov odgovor: »Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul.« (Mt 25,24). Kot krivičnega gospodarja, doživljajo tudi delavci, ki jih je ta najemal skozi ves dan, in je potem vse enako plačal; pa gospodar, ki pričakuje plačilo od svojih viničarjev itd. Povsod ista težava. Ne morejo videti, da je vse, kar imajo dar, in da je Oče oz. Gospodar dober.

 

Iz zgrešene predstave o Očetu, sledi tudi jeza starejšega sina na brata. Poglejmo, kaj o svojem bratu, pravi starejši sin: »Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.« Starejši sin svojega brata preprosto ne more imenovati brata, ampak pravi Očetu: ta tvoj sin! Tako se iz zgrešene predstave o Očetu, ta predstava preseli na naše bližnje, ki jih ne moremo imeti za svoje brate in sestre. Krog krivice se tako samo še širi in širi!

 

Zanimivo je tudi, kdo je pripravljen slišati Očeta in kdo ne. Mlajši sin, se je zavedal, da ni vreden vstopiti, a ne protestira. Ko ga Oče povabi, vstopi. Starejši sin pa, pravi evangelij, ni hotel vstopiti kljub prigovarjanju.

 

Naše razmišljanje o grehu moramo torej začeti z vprašanjem o podobi Boga. Ta podoba določa tudi našo držo. Ves čas smo pred odločitvijo, ali bomo v Bogu videli dobroto in lepoto ter se bomo v ponižnosti odpovedovali svojim zgrešenim predstavam o svobodi in življenju. Ali pa bomo kot farizeji in pismouki videli v Bogu zahtevnega in krivičnega zakonodajalca, ki nas ves čas omejuje in stiska, ter nas sprejme le, če naredimo vse prav.

 

Glede na podobo Boga, se v nas izoblikuje tudi drža do greha. Če se zavedamo, da je Bog vedno dobri Oče, mi pa vedno grešni, bo naša drža ponižna a svobodna. Svobodni bomo v iskanju dobrega in lepega, na poti iskanja pa bomo nujno tudi grešili. A v svobodi, ki jo ima majhen otrok ob svobodni materi, se bomo tudi mi z veseljem vračali k Očetu, ga priznavali za Boga in v ponižnosti priznavali svoj greh. Če pa je Bog strogi gospodar, nas bo strah iskanja prave svobode. V ujetosti in utesnjenosti 'domače hiše' bomo nesrečni in nezadovoljni, polni ljubosumja in tekmovalnosti, zlagane popolnosti in hinavščine. V tem duhu lahko le paragrafarsko iščemo popolno črto med grehom in slabostjo in si domišljamo, da delamo vse prav.

 

Ko bomo nadaljevali naše razmišljanje o grehu, je dobro, da se ves čas sprašujemo:

  1. ali se v iskanju življenja doživljamo kot mlajši ali starejši sinovi,
  2. ali je naša podoba o Bogu, podoba o dobrem in usmiljenem očetu, ali podoba o trdem gospodarju,
  3. ali se doživljamo grešne kot mlajši sin ali pravične, le Bog nam ničesar ne privošči.

 

Kaj je torej greh?

 

Iz predstav o Bogu torej lahko gremo k predstavam o grehu. Cankar pravi v črtici Skodelica kave: "Ne kradel nisem ne ubijal ne prešuštvoval; čista je moja duša!" Lažnivec! Ali nisi lupil jabolka, ko si šel mimo lačnega ter si ga pogledal brez sramu? Hujše je bilo, nego da si kradel, ubijal in prešuštvoval! Pravični sodnik, srce, bo rajši odpustilo ubijalcu, ki je gredoč pod vislice pobožal jokajočega otroka, nego tebi čistemu! Zakaj srce ne pozna malenkosti in tudi ne paragrafov...

 

Tudi Ivan Cankar ugotavlja, da je pogledov na greh več. Tisto kar zanj velja, je srce, ki ne pozna malenkosti, ne paragrafov. Kaj je pravzaprav greh? Srce lahko včasih govori o občutku krivde. Mogoče se počutimo krive, ker smo nekomu v ljubezni povedali resnico, pa je bil užaljen in nas ne sprejema več. Mogoče ste sozakoncu povedali, kaj si želite, pa ste ga prizadeli. Ali pa ste otroci staršem po tehtnem premisleku povedali s čim se ne strinjate, pa ste doživeli le zgražanje in jezo.

 

Ali je res vedno bolje, da se ne razjezimo, da gladimo in ugajamo? Včasih se pri pogovoru v spovedi vprašam, mogoče je ta starš ali pa mladostnik s tem, ko se je razjezil, v tistem mesecu naredil največ dobrega. Mogoče je bila to, da se je razjezil, edina pametna stvar v odnosu do bližnjega, sedaj pa si zaradi občutka krivde očita nekaj kar sploh ni greh? In če pogledamo na področje zdravstva, vidimo, da je v porastu pojav depresije. Mar se to ne dogaja med drugim zato, ker v sebi tlačimo jezo in ničesar ne izrazimo in posledično ne uredimo. Le ugajamo in padamo v obup, ker si ne moremo povedati tistega, kar bi radi, ker moramo vedno izpasti lepi itd. Ali pa preprosto zato, ker ne moremo sprejeti sveta takega, kakršen je.

 

Če gledamo na greh v luči prilike o izgubljenem sinu, vidimo, da največji greh ni tavanje v iskanju svobode, ni to, da smo naredili nekaj narobe, ampak je večji greh obupovanje nad življenjem, utapljanje v krivici, da se svet ne vrti okrog nas in v nesreči, ker se drugemu vedno godi bolje kot nam. Podoba starejšega sina je pogosto podoba kristjana, ki se ne more veseliti ne življenja, ne bližnjega, ne Boga. Je podoba starejšega sina, ki samo gleda, da ne bo grešil in prav s tem najbolj greši.

 


Kaj je pravzaprav eden največjih grehov? Kaj pravi Jezus?

 

Kristjani smo navajeni, da si sprašujemo vest bolj ali manj v duhu zapovedi in prepovedi. Ko pa pogledamo v Jezusove prilike, nas najbrž preseneti, da večnega pogubljenja oz. najstrožje kazni ne prinašajo grehi, ki jih imamo običajno v glavi: umor, prešuštvo, huda kraja ipd. Poglejmo tri prilike, v katerih Jezus govori o grehih, ki prinašajo večno smrt. To so prilike:

  • O bogatašu in ubogem Lazarju,
  • O poslednji sodbi ter
  • Prilika o talentih

Na kratko si jih oglejmo.

 

Bogataš in ubogi Lazar

19 »Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. 20 Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. 21 Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. 22 Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. 23 In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. 24 Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ 25 Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. 26 Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ 27 Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. 28 Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ 29 Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ 30 Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ 31 On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹«

 

Prilika o bogatašu in ubogem Lazarju govori o možu, ki je preprosto povedano poln sebe. Oblači se v škrlat, ki predstavlja skoraj božansko samozadostnost in veljavo. Tudi po smrti se ne obrne na Lazarja, ker zanj ni dosti vreden, da bi z njim govoril. Lahko bi rekli, da so napuh, samozadostnost in sebičnost razlog za pogubljenje. Bogataš ni naredil nič narobe, razen to, da ni storil ničesar dobrega. Skrbel je le zase in za svoje ugodje. Mar ni to pogost pojav današnjega človeka?

 

V priliki o poslednji sodbi pravi Sin človekov tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! 42 Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, 43 tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ 44 Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ 45 Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ 46 Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« Mt 25,41-46

 

Tudi v tej priliki nam Jezus ne govori, da je najhujši greh povezan z desetimi zapovedmi ali z iskanjem resnične svobode in padci v greh, ampak z nezmožnostjo videti bližnjega v stiski in nanj odgovoriti.

 

Tretja prilika, ki govori o tako imenovanem grehu opustitve, ki mu sledi večno pogubljenje, pa je prilika o talentih.

 

Jezus pravi: 14 »Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. 15 Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. 16 Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. 17 Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. 18 Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. 19 Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. 20 Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ 21 Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ 22 Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ 23 Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ 24 Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. 25 Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ 26 Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? 27 Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. 28 Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; 29 kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. 30 Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹«

 

Gospodar je jezen zaradi lenobe služabnika, ki ni cenil ne daru, ki ga je prejel, kaj šele Gospodarja, ki mu ga je zaupal. Torej še ena od prilik, ki govori, da ni najhuje, če človek naredi kaj narobe, huje je, če ničesar ne naredi.

 

Jezusov pogled na greh je predvsem pogled v luči polnega življenja. Jezus želi, da sledimo njegovemu zgledu. Prišel je, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Greh je tisto, kar jemlje življenje. Gotovo je človek, ki je poln sebe, mrtev za vsak odnos. Greh napuha ga ustavlja, da bi stopil v ljubeč odnos do drugega. Brez ljubezni pa ni življenja, ampak smrt. Lenobno ždenje v tem svetu, samoljubje, hlepenje po ugodju, samozadostnost in napuh so grehi, ki nas vedno puščajo prazne in prinašajo smrt.

 

 

Glavni grehi

 

V tej luči lahko pogledamo glavne grehe, kot jih poznamo: napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza in lenoba. Pisatelj Paul Claudel je glede teh zapisal takole:

  • napuh nas napravi toge
  • lakomnost nas zapre vase
  • nevoščljivost nas razjeda
  • nečistost nas pokvari
  • požrešnost poneumi
  • jeza razobliči
  • in lenoba ohromi.

Greh ni v prvi vrsti vprašanje zapovedi, ampak vprašanje polnega življenja. Ker pa je greh vedno najprej sladek smo danes greh v marsičem oblekli v lepše besede. Ko bi morali neko držo poimenovati: napuh, ji danes rečemo ambicioznost; ko opravičujemo svojo lakomnost, si rečemo, da smo le podjetni. Namesto da bi si priznali zgrešen pogled na spolnost in rekli, nečistost, se tolažimo z besedo intimnost; nevoščljivosti bi radi rekli kar konkurenca, požrešnosti – apetit, jezo opravičimo z živčnostjo, študentje pa ne bi bili leni, ampak le pavzirajo.

 

 

Kako spoznati svoj greh?

 

Ker nam greh prinaša določeno ugodje, hkrati pa nam vest govori, da nekaj ni v redu, se radi naredimo lepe. Tako postopoma v nas umira zavest greha, nasproti njemu pa tudi veselje nad lepim. Za spoznavanje lastne grešnosti resnično potrebujemo zavest o božji veličini in občutek, kako smo ob tej veličini majhni. Da bi greh prav spoznali, potrebujemo poleg iskrenih odnosov, molitve in zakramentov tudi božjo besedo, ki pred nas nariše podobo Boga, ki je najbolj oprijemljiv prav v podobi božjega sina Jezusa Kristusa. Med najlepšimi podobami o Njem je zame misel, ki jo je o sebi povedal sam, ko se je imenoval pot, resnica in življenje. Ko zrem to božjo podobo, mi nikakor ni težko pomisliti na svojo majhnost.

 

Pomislimo namreč kakšna pot je on, kakšna resnica in kakšno življenje, ter kako te iste podobe v sebi udejanjamo mi.

 

Pot

Jezus je pot božje bližine, ki se spušča k človeku. On sam je že bil v polnosti svoje lepote in slave, pa se je sklonil k nam. Prevzel je podobo hlapca in se ni oklepal svoje mogočnosti. Postal nam je podoben v vsem, razen v grehu. Šel je vse do predpekla in se celo prepustil smrti.

Jezus, ki je pot, se pred tožitelji, ki želijo obsoditi prešuštnico, sklanja na tla in piše po tleh. Gre vase, sočutno dojame stisko žene, ne obsodi tožiteljev, odpušča in dviga ženo iz brezna greha. Jezus je torej pot k bližnjemu, pot sočutja in odpuščanja.

 

Resnica

Jezus je v pričevanju za resnico neverjetno dosleden. Jezusovo temeljno poslanstvo je, da izpriča resnico, ker je resnica od Boga, laž pa je hudičeva, kajti hudič je oče laži.

Jezusovo pričevanje za resnico doseže svoj vrhunec pred Pilatom, kjer jasno pove, da je zato rojen in da je zato prišel na svet, da pričuje za resnico. Kakšna je ta resnica se lahko ustavimo ob liku Jezusa na sramotnem stebru. To je resnica o ljubezni, ki se ne meni za očitke, za obsodbo. Ne spreminja se glede na javno mnenje, ne glede na posledice.

 

Življenje

Jezusovo življenje je eno samo prizadevanje za dobro, sprejemanje vsakodnevnih naporov, da na svet prinese več luči, da prinese upanje. Življenje z Jezusom je preprosto veselje v življenju za druge.

 

Kako pogosto lahko slišimo zahteve: Kristjani bi morali biti bolj veseli. Zakaj niste veseli? Nedvomno je Jezusov namen, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Vprašanje pa je, ali lahko sprejmemo Jezusovo logiko življenja in v njej najdemo pravo veselje.

 

Če želimo spoznati svoj greh, sem prepričan, da nam ob podobi Jezusa, ki je pot, Resnica in življenje, tega ne bo težko najti.

 

Mar ni v nas vedno živa skušnjava, da bi se postavljali nad druge in se imeli za boljše od njih? Kako težko je biti majhen, še takrat ko resnično nismo tako pametni kot naš bližnji, kaj šele, ko mogoče bližnje v čem prekašamo. A Bog je postal majhen, da bi nam bil blizu. Kako lepo povabilo k spoznanju našega greha napuha, mogoče prezira. Povabilo na pot spreobrnjenja, na pot ponižnosti.

 

Mar ni v luči Jezusa, ki je Resnica sama, prav lahko prepoznati našo zlaganost. Kako težko smo iskreni, brez mask. Vedno bi bili radi lepi, zato so maske, laž, prikrivanje in hinavščina tako domača podoba človeka. Jezus nas spet vabi k spreobrnjenju. Priznajmo si svojo zlaganost, da bomo lahko svobodni in scela v odnosu z bližnjimi.

 

In ne nazadnje se lahko zamislimo ob polnosti Jezusovega življenja. Skoraj vedno nam kaj manjka. A ne zato, ker ne bi mogli živeti za druge, ampak ker drugi ne poskrbijo dovolj za nas, ker si ne moremo privoščiti vsega ipd. No, Jezus nas vabi k spreobrnjenju. Polnost življenja je v veselem darovanju. Naj bo njegova logika tudi naša.

 

Tako smo osvetlili nekaj pogledov na greh in ponižnost. Naj vse služi temu, da bomo še z večjim veseljem to, kar smo in hvaležni, da imamo dobrega in usmiljenega Očeta.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 hours 45 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvala, Peter, za tako lep, močen in hkrati preprost misijonski nagovor!

 

V skupnosti smo ga poslušale namesto popoldanske meditacije in pri večerji se je potem razvila živahna debata. s. Damijana, ki ima 84 let in ima običajno pri vsaki stvari cel kup vprašanj, je tokrat navdušeno pripomnila: »Čestitajte g. Petru in mu povejte, da je vse, kar je povedal, tako jasno, da tudi vprašat nimaš več kaj.« Po obednici se je razlil navdušen smeh :).

 

Na tej povezavi pa lahko preberete povzetek, ki ga je pripravil Jure Sešek in poslušate celoten posnetek govora. Ne bo vam žal, če si boste vzeli čas za to! :)

 

 

 

http://radio.ognjisce.si/sl/189/utrip/23594/