Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n23 Vztrajno opominjanje

6 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 hours 57 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Brat, ki greši

»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

Skupna molitev

»Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« Mt 18,15-20

 

 

 

Vztrajno opominjanje!?

 

Če povzamemo, bi se današnji evangelij lahko glasil približno takole: Bodi pozoren na greh okrog sebe. Če kdo greši, ga vztrajno opominjaj, dokler je mogoče. Če boš vztrajal in prosil Boga, ti bo pomagal, da se bo uresničilo, za kar prosiš. Če pa te bližnji ne bo poslušal, se umakni, otresi prah z nog in pojdi drugam.

Ali pri čem tako trmasto vztrajamo? Ob pogledu na stare starše se spomnim pogostega tarnanja nad svojimi že odraslimi otroki, da ne hodijo več k nedeljski sv. maši, se ne poročijo itd. Kadar me v spovednici vprašajo, kaj naj narede, je moj odgovor običajno takšen: Sedaj vaši otroci že dobro vedo, kaj je vaše mnenje in tudi vaša želja. Prisiliti jih ne morete, zanje lahko le molite. Ali vam s tem govorim proti današnjemu evangeliju, proti vztrajanju?

Mislim, da stvar ni tako preprosta. Zdi se mi, da je obisk svete maše le vrh neke druge ledene gore, ki je ni mogoče stopiti z besedami. Poglejmo o kakšni vztrajnosti Jezus govori. Jezus pravi, da je potrebno opominjanje stopnjevati in sicer, naj bi na pomoč poklicali celo priče. Čemu? Ker se mogoče motimo, zato naj se, kot pravi Jezus, zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Opominjanje tako Jezus zelo jasno povezuje z resnico. Vztrajanje v opominjanju pravzaprav pomeni biti zvest resnici.

Tu pa, mislim, da se nam vsem zalomi še veliko pred vprašanjem: Hoditi k nedeljski maši ali ne. Ravno sinoči sem imel pogovor na to temo. Gospa pri devetdesetih me je vprašala, kaj naj stori, da bi bilo prav. Njenega moža namreč že vrsto let vztrajno opominjam, ker ne neha zvračati krivde na politično levico, čeprav vedno bolj priznava, da je tudi v Cerkvi marsikaj hudo narobe in da kristjani še zdaleč nismo brez greha. Kadar opominjam moža, povem tudi ženi, da ni dosledna v iskanju in obrambi resnice. Poudarjam, da je to tudi rana Cerkve. Ob tem mi je gospa rekla, da se trudi, ampak kadar moža opozarja in vidi, da postane nadležna, si reče, saj je mož dober, kaj naj mu greni življenje. Sam sem vztrajal, da jo popolnoma razumem, a da kljub temu vidim v tem jedro problema. Da bi ji problem osvetlil, sem ji rekel, da pri svoji hčeri, ki pri možu popušča, najbrž vidi, da ni dobro, ko možu popušča v stvareh, za katere ve, da niso dobre in resnične. Zelo iskreno je priznala, da je res, kar pravim. Popolnoma se strinja, da bi morala hčerka v opominjanju biti bolj vztrajna. In k temu sem dodal: In od koga se je hčerka naučila tega popuščanja, če ne od vas? Odgovor je bil jasen. In če gremo še dlje. Kako zelo smo starejši kritični do mlajših! Njihove napake so nam zelo očitne. In radi bi odpravljali le te, svojih pa se raje ne dotaknemo. Pa vendar je izvor njihovih napak v naši nedoslednosti.

Mislim, da nam je vsem jasno, da je šibka točka nas vseh prav vztrajanje v resnici. Vedno znova iščemo opravičila za nedoslednost. Jezus nam s svojo držo in naukom za to vsekakor ne daje dovoljenja. On sam je vztrajal v resnici vse do križa. Kako redko pomislimo, da bi se lahko izognil nasprotovanju, če bi ne ozdravljal v soboto, če bi se ne družil z javnimi grešniki itd. Mi bi se opravičili z mislijo, da bomo preveč nesramni, nadležni, nekulturni itd. Jezus ni bil nesposoben za politiko in diplomacijo, ne, bil je le do konca zvest resnici, ki jo je brezkompromisno zagovarjal. In o tem govori tudi v današnjem evangeliju.

Če hočemo za seboj pustiti mlade, ki bodo jasno vedeli, kaj je dobro in kaj slabo, se moramo danes ustaviti pri sebi in se resno vprašati: Ali si zvest resnici? Ali jo zagovarjaš brez izmikanja? Ali si pripravljen zanjo dati tudi življenje? Verjemimo, da je lepše vztrajanje v resnici kot 'diplomatsko' izmikanje odgovornosti zanjo. Resnica nas bo osvobodila, na nas je, da smo ji do konca zvesti!

 

Dolores
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 17.03.2011

Ker se na teh straneh veliko govori o resnici, se mi je zdelo vmesno, da z vami delim misel francoskega pisatelja Victorja Huga, ki o resnici govori takole:

"RESNICA je kot SONCE. Zaradi nje vse vidimo, ne moremo pa je gledati".

Človeška vrsta pa se že stoletja trudi zasenčiti sonce z oblaki laži, sprenevedanja, pretvarjanja...., kljub temu, da sonce-resnica vedno znova pokuka izza oblakov. Včasih zelo pozno, tudi prepozno, ko storjene krivice ni mogoče več popraviti, če prej ne, na smrtni postelji.

Toda Jezus se ne naveliča čakati na nas, male in velike grešnike. Pozna nas v dno duše in nam odpušča, če ga le prosimo odpuščanja. Hvala ti ljubi Jezus za tvojo dobroto in ljubezen!

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 hours 49 min od tega
Pridružen: 25.02.2011

Meni pa se ob tem evangeliju pojavlja vprašanje: Kako naj opominjam, ko pa tudi sama grešim?

Če  že opominjam, pa mislim, da ni dovolj, da samo opominjam in molim, ampak moram narediti še korak naprej. Pa vzamem en tak, si mislim, da kar razširjen, zakonski primer. Če se mi zdi, da je moj mož preveč pred televizijo, ni dovolj, da ga stalno opominjam. Ponuditi mu moram nekaj boljšega, nekaj kar bo gradilo najin odnos. To od naju seveda  zahteva večji napor, za katerega pa ni vedno pripravljenosti z ene iz z druge strani. Se mi zdi, da sem v mladih letih imela več volje za opominjanje in vztrajanje in da s starostjo ta volja kar kopni.

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 hours 25 min od tega
Pridružen: 07.12.2016

 Opominjanje je mi zdi včasih zelo naporno, predvsem v tistih stvareh, kjer tudi sam nisem popoln in močan. A večkrat me zanese, da rad kaj opomnim. Včasih se je potrebno najprej ustaviti ob sebi, preden opomnimo drugega, ker potem ugotovimo, da tudi mi nimam vse počiščeno pri sebi. 

Včasih se mi zdi pri otrocih zelo pomembno, če jih opominjamo, da smo tudi mi vztrajni in ne bežimo proč od resnice. Večkrat se zgodi, da nismo dosledni in nam je lažje se umakniti od vztrajnosti kot to početi. Predvsem se to dogaja, ko imamo po napornih službah polno glavo vsega, ali celo pridemo domov z glavobolom, takrat naše poči za vztrajanje niso ravno na višku, vsaj pri meni ne. Takrat se mi dogaja, da me premami lenoba in ne moč in postanem nedosleden v stvareh, ki bi jih mogel spodbujati. Takrat mi najbolj paše, da sem sam in delam svoje stvari, a vem, da to ni prava pot, saj so ob meni žena in trije otroci, ki rabijo očeta in vzgojo.

Se večkrat sprašujem zakaj lahko vztrajav službi, doma mi pa pri otrocih večkrat zmanjka. Bo potrebno več energije prišparati v službi in jo prenesti na dom.

Vztrajnost terja od nas velik napor, a ga moramo premagovati, včasih nam gre bolje včasih slabše a smo na poti.

 

 Gorazd Lapanja 

 

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 days 6 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

 Ta pridiga mi daje misliti, da nimam ne vztrajnosti ne odgovornosti. 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 hours 55 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.« 

 

»Ali pri čem tako trmasto vztrajamo? … Opominjanje… Jezus zelo jasno povezuje z resnico. Vztrajanje v opominjanju pravzaprav pomeni biti zvest resnici… Verjemimo, da je lepše vztrajanje v resnici kot 'diplomatsko' izmikanje odgovornosti zanjo. Resnica nas bo osvobodila, na nas je, da smo ji do konca zvesti!«

 

Tudi meni sta ta evangelij in pridiga v močno izpraševanje vesti. V prvi dobi meništva, puščavskih očetov in redovništva je imelo bratsko opominjanje zelo pomembno vlogo v celostnem zorenju posameznikov in skupnosti. Sprašujem se, kdaj in kam smo v posvečenem življenju tako zavozili, da se veliko bolj obtožujemo tega, da smo si drznili kdaj koga opomniti, kot tega, da si ne upamo več opominjati in da tudi nismo pripravljeni sprejemati opominov… Ker nismo do kraja zvesti resnici, žal tudi ne vemo več v čem je prava svoboda…

 

Kako potrebni smo Božjega usmiljenja!

 

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 13 hours od tega
Pridružen: 10.01.2012

 Zame je največji izziv opominjati iz ljubezni. Zelo hitro se namreč prikrade skušnjava, da bi se ob tem, ko drugega opomnim, sama napihnila, češ, da sem boljša. Se mi zdi, da moram imeti stalno v zavesti, da tudi sama pogosto padam na istih grehih in da opominjanje ni zato, da se nad drugega povzdignem, ampak v želji, da bi skupaj lahko rasla v resnici o drugem in sebi. Doživljam, da v kolikor uspemo opomine vzeti zares, smo skupaj bližje resnici in je tudi v odnosu več prostora za pristno veselje nad rastjo bližnjega.