Scegli la lingua:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Pisana skupina romarjev v Italiji

Zadnje aprilske dni smo na letošnje romanju hodili po poteh sv. Frančiška Asiškega, sv. Benedikta in sv. Sholastike ter sv. Katarine Sienske. Ob njih smo se v luči njihove karizme učili o ponižnosti, delu in molitvi.

Spremljala nas je misel Ora et labora - Moli in delaj, ki se navezuje na življenje sv. Benedikta. Prevozili smo kar nekaj kilometrov in si ogledali Asissi, Norcio, Subiaco, Montecassino in Sieno.

V zgodnjih jutranjih urah smo se odpeljali z Mirenskega Grada in krenili proti Asissiju. Med prvim postankom smo se vsi zbrali v krogu in se predstavili. Bili smo zelo pisana druščina. Od najmlajše Julije do najstarejše none Marice. Prav ta generacijska pestrost je v našo skupino prinesla živost, dobro voljo in seveda tudi smeh.

Prvi dan smo si torej ogledovali Asissi in četudi smo se tekom vseh romanj že večkrat tam ustavili, to mestece vedno pusti svoj pečat. Drugi dan pa smo se ustavili v nekoliko manj poznanih krajih, in sicer v Norcii, ki je rojstni kraj sv. Benedikta in sv. Sholastike. Žal ta kraj leži v potresnem območju, zato so nas tu presunile ruševine Benediktove bazilike in ostalih starejši zgradb. Kraj pa je poleg tega znan tudi po suhih mesninah, ki so nam jih tamkajšnji prodajalci z veseljem ponudili v pokušino. Naslednja postojanka je bil samostan v Subiacu. Samostan so zgradili na hribu nad jamo, v kateri je sv. Benedikt v samoti preživel 3 leta, ko je bil star šele 14 let. Tretji dan smo se po vijugasti cesti odpeljali na Montecassino, kjer zdaj stoji mogočen samostan benediktincev. Zadnji večer smo preživeli tako, kot vse prejšnje s skupnim petjem. Zadnji dan pa smo se sprehodili skozi eno izmed najlepših srednjeveških mest v Italiji – Sieno, ki jo je zaznamovala sv. Katarina Sienska.

Na pot domov smo se odpravili z novo zalogo energije in duhovne hrane. Zadnjo vožnjo smo si popestrili s kvizom in prepevanjem. Po skupinah pa smo si podelili vtise romanja, vse nas je letošnja tema zelo nagovorila. Ob svetnikih, ki so nas spremljali, smo dobili nov pogled na ponižnost in sprejemanje lastnih pomanjkljivosti in napak, drugačno perspektivo na delo in molitev kot eno oziroma dvoje, ki mora biti v stalni navezi in prepletenosti. S temi mislimi se vračamo v našo vsakodnevno rutino, v katero bomo skušali vnesti tudi naša nova spoznanja.