Choose language:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Vincencijev tabor 2016 – Srečati Jezusa

Za tabor sva izvedela kot prostovoljca Dnevnega centra za brezdomce v Ljubljani. Po eni strani naju je na tabor zelo vleklo, po drugi strani pa naju je bilo te nepredvidljive dogodivščine kar malo strah, saj nisva vedela kako se bova znašla v sobivanju s toliko novimi ljudmi.

Zelo prav so nama prišle vzpodbudne besede Simone, ki so naju na koncu tudi prepričale. In odšla sva na Vincencijev tabor!

Tabor se je odvijal na zelo lepi in slikoviti lokaciji, na Mirenskem Gradu. Prvi dan po prihodu smo se razporedili po sobah v Gnidovčevem domu, z zelo lepim razgledom na Vipavsko dolino in Kras. Po maši je sledilo spoznavanje. Nekateri so se poznali že zelo dobro od prej, za naju pa je bila večina obrazov novih. Zbrala se nas je zelo velika in pisana druščina; od mladih, do malo manj mladih, družin in tudi zelo veliko otrok. Razdelili smo se v šest delovnih skupin, ki so vsak dan izmenično skrbele za pripravo skupnih obrokov. In vse je bilo pripravljeno, da se tabor lahko začne!

Zjutraj smo se najprej zbrali pri hvalnicah in maši, kjer nam je naš duhovni vodja Peter Žakelj podal teme za razmišljanje med dnevnim delom in druženjem. Razmišljali smo o treh pomembnih držah, v katerih med nas prihaja Jezus. Te tri drže, katere so predstavljene v nadaljevanju, smo poskusili vnesti v naše vsakdanje delo in druženje.

BOG JE MAJHEN

Po maši je sledil zajtrk, po zajtrku pa smo se glede na naše želje razporedili po delu. Delali smo na vrtu, kjer smo pobirali zelenjavo; v kuhinji, kjer smo kuhali kosila in večerje, delali vegeto, vlagali zelenjavo... Zagnani fantje smo se lotili zidarskih del v Marijinem domu, spet drugi so v mizarski delavnici izdelovali leseno ograjo. Tudi otroci so imeli s svojimi mamicami kreativne delavnice. Spekli so nam piškote in nabrali slive za slivove cmoke. Kamorkoli si pogledal je bilo zelo pestro in veselo. Ob delu pa so se nam porajali tudi različni izzivi in vprašanja: sem dovolj sposoben za to delo? Bom zmogel? Bom delo dovolj dobro opravil? Opominjali smo se, da je Jezus prišel med nas majhen in se tako učili sprejemati tudi svojo majhnost. Velik izziv je bil v tem, kako pri delu videti tudi bližnjega, ne pa samo hiteti s svojim delom in skrbeti, da bo čimprej opravljeno. Torej vzeti si čas za bližnjega in ga videti.

BOG JE BLIZU

Med nami je vladalo zelo lepo vzdušje. Kamorkoli si šel, je mrgolelo ljudi, ki so te ob srečanju pogledali in se ti nasmejali. Skupno delo in druženje je bilo tako zelo prijetno. Seveda pa bolj kot hočemo biti pristno skupaj, več je tudi izzivov in strahov. Kaj, če ne bom sprejet? Kako me bo drugi ocenil? Biti resnično blizu z drugim pomeni tudi to, da moraš tvegati in se odpreti bližnjemu, mu povedati kako si, biti iskren do njega. Le tako si lahko iskreno z drugim.

BOG JE KONKRETEN

Le s konkretnimi dogovori je naše delo in bivanje na taboru lahko gladko potekalo. Mnogo konkretnih dogovorov in opravil je bilo naprimer potrebnih, da smo na koncu uspeli pripraviti eno okusno večerjo. Tudi otroci so bili konkretni v svojih prošnjah: zaželeli so si sladoled!:)

Po večerji smo imeli še refleksijo, kjer smo se pogovorili o tem, kako smo preživeli dan. Potem je sledil še zabaven večer ob ognju, ki smo ga zakurili, pekli smo tudi pice v krušni peči...

Za naju je bila izkušnja bivanja na Vincencijevem taboru zelo lepa in dragocena. Čeprav sva imela na taboru med drugim tudi veliko osebnih izzivov, sva na koncu ravno zato, ker sva marsikaj premagala, odšla s tabora bogatejša. Bogatejša za nova poznanstva in nova spoznanja. Zato sva za to izkušnjo vsem zelo hvaležna!

Mateja in Peter