Choose language:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Jaslice na Mirenskem Gradu

Vabljeni, da si pogledate slike in preberete razlago letošnjih jaslic, ki jih na Mirenskem Gradu vsako leto postavljajo prostovoljci Društva prostovoljcev VZD. Figurice za jaslice so delo kiparke in grafičarke Mihaele Žakelj Ogrin.

V središču je seveda Sveta družina. Na vaši desni strani od štalice se vije razsvetljena ulica mesta Betlehem. Po njej sta prišla Jožef in Marija, ki sta iskala prenočišča, pa zanju ni bilo prostora. Okna so tesno zaprta, vrata trdo zapahnjena. Vse je sicer osvetljeno, jasno je, da so ljudje doma, a nihče ne dovoli, da bi jih motili. Prebivalci mesteca imajo radi red in mir, ne prenesejo presenečenj ali revščine. No, pravkar je nekdo stopil skozi vrata in opazuje, kdaj se bo revež, ki leži pri sosedovih vratih, spravil od tod. Pes mu liže rane, v hiši, ki je dobro opremljena in vanjo lahko pogledamo, pa se bogaš masti za bogato obloženo mizo. Podoba spominja na Jezusovo priliko o bogatinu in Lazarju. Bogatina je prevzelo bogastvo in je od njega ves pijan in zasvojen. Prepričan, da je ves svet njegov, se ne pusti motiti.

    Za mestecem vidimo podeželje, kjer vse teče v stiku z naravo. Eni sejejo, drugi pobirajo pridelke, eni počivajo, drugi delajo. Tudi v tem ritmu se v glavnem ne pustijo motiti. Koliko se jih dotakne glas angelov? To ve le Bog.


    Pred vami je visoka skalna vzpetina, na kateri stoji tempelj. Pred vrati presvetega stoji veliki duhovnik, ki je zamišljen v molitvi in se ne meni dosti za ljudi, ki prihajajo in odhajajo. Pravkar sta vstopila vanj farizej in cestninar, o katerem govori Jezus v eni svojih prilik. Farizej je prepričan, da je pravičen, zato stopi naprej in zahvaljuje Boga, da je boljši kot drugi. Skrbno izpolnjuje pravila in daje delež tako v tempelj kot ubogim. Cestninar ni tako samozavesten, ve, da je grešnik. Zato ostaja bolj pri vhodu v tempelj in prosi: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!«. Farizej se v takšni drži ne sreča ne s seboj, ne z Bogom. Cestninar pa v svoji revščini srečuje Boga, ki je z njim usmiljen. To usmiljenje, ki ga doživlja cestninar ob srečevanju z Bogom v templju, je kakor voda, ki teče izpod hriba in spreminja puščavo v rodovitno zemljo. V puščavi vidimo Janeza Krstnika, ki vabi, naj se ustavimo in srečamo s seboj in usmiljenim Bogom, ki se je nocoj rodil.


    Dragi bratje in sestre, to sveto noč je pred nami spet živo prisotna zgodba o dobrem Bogu, ki vstopa v naš svet. Ko je prvič prišel na svet, je našel zaprta vrata in okna. Lahko bi se premislil, obrnil in odšel. A Njegova ljubezen se ne ustavi pri zapahnjenih vratih. Ljubi, čeprav ve, da ga čaka vedno znova zavrnitev, prezir in na koncu sramotni križ. On ljubi, ker ve, da je to zanj in za nas edina sreča. Razume nas, ko se zapiramo vase in iščemo zadovoljstvo v iskanju ugodja. Razume nas, ko nas je sram naše grešnosti in se zato farizejsko napihujemo. Razume nas tudi, ko se ne menimo ne za Boga ne za ljudi. Pozna skušnjave brezbrižnosti in obupa, naveličanosti in malodušja. Med nas prihaja, ker nas ima rad in ker nas razume, ko bežimo pred bližnjim in Njim samim. Prihaja med nas tudi, ker ve, da vsega tega, kar iščemo, ne moremo najti ne v lažni popolnosti, ne v udobju in bogastvu. Ve da iščemo trajno srečo in ve, da jo lahko najdemo le v ljubezni. Zato nas nocoj vabi, da se mu odpremo. Da opremo naša srca, da dvignemo pogled k njemu in priznamo: ranjeni smo, grešni smo in te potrebujemo. Potrebujemo njega, ki nas bo dvignil, ki nam bo z ljubeznijo zdravil rane in nas s svojim zgledom in močjo dvigal.  Dragi bratje in sestre. Na stranskih oltarjih sta še dva preprosta prizora, naše vsakodnevne izbire. Na levem je zgodba o izgubljenem raju, ki govori o tem, da bi radi brez Boga, našli življenje. Nocojšnja noč nam govori, da je raj sicer izgubljen, a v jaslicah nas vedno čaka dobri Bog. Na drugi strani je prizor izgubljenega sina v očetovem objemu. Bog nas vedno čaka in se nas veseli. Naj bo letošnji božič resnično vesel. Veselje je v tem, da je v jaslicah prostora za vsakega od nas, vedno je čas, da se odpravimo k ljubečemu Bogu, čas, da začnemo znova in se ga oklenemo. Življenje je v tem, da živimo za druge, odprtih vrat in odprtega srca, v priznavanju naše nemoči, ranjenosti in nepopolnosti. Odpravimo se k jaslicam, tam nas čaka Bog, On, ki nas resnično ljubi!