Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Blagor preganjanim

Ni odgovorov
urednik
Stran je dosegljiva
Zadnjič prijavljen: 1 min 27 sec od tega
Pridružen: 17.03.2010

 

Gospod nam zagotavlja, da je plačilo - končno združenje z Bogom - za nas shranjeno v nebesih! Zato bodimo s pogledom zazrtim v večno slavo pripravljeni, da se s trdno vero soočimo s katero koli preizkušnjo - da bi bili deležni slave prerokov in apostolov. 

1. Preganjanje pravičnih

Hrepenenje po ljubezni in iskanje dobrega kličeta na pot pravičnosti vsakega človeka – verujočega in neverujočega. Izbira te poti in hoja po njej pa nista lahki, saj pravično ravnanje enega prebuja v okolju nasprotovanje tistih, ki jim je dejansko ljubša lažja pot, pot lastnega ugodja. (Prim. Mdr 1,1-2,9) Slednjim sta red in pravičnost v spotiko – zavestno ali nezavedno, ker postavljata meje neobrzdani sli zadovoljitve »tukaj in zdaj«. Življenje pravičnega prebuja v njih nelagodje, notranji nemir, ogroženost, ki jo poskušajo utišati bodisi s prikritim bodisi z odprtim preziranjem in preganjanjem pravičnega. (Prim. Mdr 2,10-2,20) V človeški zgodovini je veliko izjemnih primerov mož in žena, ki so s svojim življenjem pričali za pristne vrednote, za pravičnost in so zato morali umreti. Nekaterim od njih je bilo dano v tem prepoznati božjo voljo, delež pri daritvi Jezusa Kristusa.

 

2. Preganjanje kristjanov

a)      Kdor sprejme klic hoditi za Gospodom, sprejme tudi dejstvo: »Kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik«(Jn 12,26) in »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas« (Jn 15,20). Ta »drugačnost krščanstva« nujno vzbudi reakcijo, ki je lahko v pozornosti, zvedavosti, a tudi v odklanjanju. Reakcija je pozitivna, saj zareže v brezbrižnost sodobnega sveta, ki poneumlja današnjega človeka. Jezus je poznal usodo prerokov in nasilen konec tistega, ki mu je pripravljal pot - Janeza Krstnika. Na svoji koži je okusil, kako ga lastno ljudstvo zavrača (prim. Mr 6,4). Na takšno pot je pripravljal tudi svoje učence (prim. Mr 13,9.11-13). Jezus opozarja: »Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas« (Lk 6,26). Ali si res goreče prizadevamo sredi sodobnikov iskreno pričevati za Kristusa - ki zahteva spreobrnjenje srca, ali pa preračunljivo iščemo predvsem kompromise, soglasja? Se evangeljske besede, ki jih izbiramo, res dotaknejo src, ali iz poslušalca le vabijo odobravanje in aplavz tistemu, ki jih je navedel? Morda smo se že preveč udobno namestili v našem krščanstvu, da bi nas Jezusove besede zadele v živo. In vendar so tudi v tem trenutku po svetu sestre in bratje, ki živijo Jezusovo poslanstvo dobesedno: »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.« (Lk 10,3)

b)      Dve zveri iz Razodetja: Zver, ki vstaja iz morja (prim. Raz 13,1-10) je totalitarna politična oblast, ki je kult sama sebi in kruto preganja tudi kristjane. Zver, ki se dviguje iz zemlje (prim. Raz 13,11-18) pa podpira moč in oblast prve zveri; navidez krotka govori kakor zmaj in vse je prepojeno z njenim vplivom; je kot zastrupljeno ozračje, ki ga dihamo. To je prikrita oblika preganjanja, je miselnost tega sveta. Kristjan je poklican k stalni čuječnosti in ga kultura sveta, kultura smrti ne sme presenetiti. Vedno znova si mora klicati v zavest Jezusovo obljubo Svetega Duha (prim. Mr 13,11) in tolažbo apostola (prim. 1 Pt 4,12-14). Sv. Frančišek je bratom, ki jih je pošiljal med Saracene in druge nevernike, naročil: 'da ne povzročajo prepirov in prerekanj; »podvržejo naj se marveč zaradi Boga vsaki človeški ustanovi« (1 Pt 2,13) in priznajo, da so kristjani'. (FNPVod 16,6) Če nas kdo vpraša za razlog upanja, ki je v nas, mu odgovorimo s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti (prim. 1 Pt 3,15-16). Jezus nas je s svojim zgledom na križu učil ljubiti do konca – do odpuščanja sovražnikom, tistim, ki nas preganjajo in nam zadajajo smrtne rane.

 

3. Tako so preganjali že preroke pred vami

Ne le pismoukom in farizejem, tudi nam v Cerkvi danes Jezus pravi: »Gorje vam, […] ker zidate grobnice prerokov in krasite spomenike pravičnih« (Mt 23,29). Cerkev tvega tudi, da pravih prerokov ne prepozna in jih »v Kristusovem imenu« preganja. Kadar v Cerkvi »ne sme biti« različnosti, konfliktov, nestrinjanja, takrat so vrata nepopustljivosti in moralnemu nasilju odprta na stežaj. Kakor je možno trpeti za Cerkev, tako je možno trpeti tudi od, s strani Cerkve. V zgodovini Cerkve poznamo več svetih redovnic in redovnikov, ki so v življenju trpeli veliko preziranje in trpinčenje s strani svojih samostanskih sosester in sobratov.

Bog pošilja preroke med nas tudi danes. Tudi ti so in bodo preganjani. Pomembno pa je, da živijo tudi najtežje preizkušnje v najgloblji povezanosti s Kristusom, kajti nič in nihče ne more preprečiti, da bi živeli Evangelij - da bi bili blagrovani, blaženi, srečni. Jezus zatrjuje: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Mt 5,12) V kolikor živimo blagre, okušamo to srečo že sedaj kljub našim mejam in naši grešnosti. Življenje z Jezusom osrečuje, saj je on sam naša blaženost.

 

Predlogi za osebno premišljevanje:

A. Bolj, ko se prilagajam svetu, manj me bo preganjal – a nisem več sol in luč! Se tega resnično  zavedam? Se spustim v plavanje proti toku, ko to zahteva zvestoba Evangeliju?

     Sem preveč navezan na to, da me drugi sprejemajo, da odobravajo moje mnenje, da cenijo moje delo? Kako me to omejuje v pričevanju vere?       

B. Biti kristjan je lahko poseben privilegij, pomeni pa tudi biti »na udaru kritike«. Pred Gospodom gledam nekaj primerov svojih intenzivnejših odnosov z drugimi – kako sem pred temi ljudmi pričeval za Jezusa Kristusa ali pa sem bolj kazal nase. Gospodu se zahvaljujem za izkustvo in prosim za čistost srca.