Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

9. dan: Klic v Ameriko - Odpoved miru

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 5 min od tega
Pridružen: 17.03.2010
Na god svetega Alojzija leta 1829 je Friderik Baraga sedel v župnijski pisarni. Odprl je pošto, ki je prišla z Dunaja, na njej pa je bil pečat Leopoldinine družbe, ki je bila ustanovljena istega leta z namenom, da bi podpirala severnoameriške misijone. V ovojnici je bila posebna poslanica, ki je govorila o razmerah v Cincinnatski škofiji. Friderik je bral o revščini in verski zapuščenosti severnoameriških priseljencev ter domačinov – Indijancev. Branje ga je ganilo do solz. Posebno se ga je dotaknila misel o nevernih Indijancih. Pisalo je, da bi morda že en sam misijonar zadoščal, da bi pridobil cel rod teh dobrih Indijancev za pravo vero. Zamislil se je in si predstavljal široko Božje polje, kjer je vse pripravljeno za žetev, le delavcev ni, ki bi prijeli za delo. Ta misel ga je vznemirila. Čez čas je branje odložil in se lotil vsakodnevnega dela. A nemir je ostal.

Tudi v naslednjih dneh se Friderik ni mogel otresti misli na misijone. Skoraj jezilo ga je, ker se pri molitvi in delu ni mogel zbrati kot po navadi. Končno se je odločil, da bo nemir izročil Gospodu. Začel je moliti, da bi razumel, kaj ga vznemirja. Počasi je začenjal slutiti, da ga Bog kliče na drugo stran morja, da bi tam nadaljeval svojo duhovniško službo. 

Odločitev ni dozorela čez noč. Sprva je o njej premišljeval sam pri sebi, nato pa je o svoji želji pisal sestri Amaliji. Ta se je najprej zelo prestrašila. Kljub temu ga je začela podpirati v molitvi in želji, naj se uresniči Božja volja. Čez čas je Friderik zaprosil predstojnike, naj glede tega izrečejo svoje mnenje. Dobil je privoljenje, kar ga je silno razveselilo. Nato se je s prošnjo obrnil na škofa v Cincinnatiju. Njegov odgovor je prejel ravno na sedmo obletnico nove maše. V njem je pisalo, naj čimprej pride v Ameriko.

Takoj se je lotil priprav. Prodal je vse svoje imetje, da je lahko poravnal dolg, ki je ostal zaradi križevega pota. Nekaj oblek in knjig je zložil v leseno skrinjo. Poslovil se je od župljanov. Preprosti ljudje so žalovali, ker jih je zapuščal, župnik in sokaplani pa so se odkrito veselili, da bo z njegovim odhodom končno spet mir v župniji.

Slediti Bogu pomeni biti zmeraj na poti, zmeraj v iskanju. Zato se moramo odpovedati predstavi, da smo izpolnjeni, kadar smo v miru, kadar dosežemo neki cilj ali stopničko v svojem življenju. Če se ustavimo, če nismo pripravljeni iti vedno naprej, začnemo počasi umirati in se zapirati vase. Bog pa želi, da bi rasli. Marija se je ob Elizabeti in Zahariju dobro počutila. Poznala sta njeno skrivnost in jo razumela. Najbrž bi bilo pametno, da bi ostala pri njiju tudi po Janezovem rojstvu. V Nazaretu ji je grozilo kamnanje, čakalo jo je pretresljivo srečanje z Jožefom. A čutila je, da se ne sme ustaviti. V zaupanju, da izpolnjuje Božjo voljo, je zmogla sprejeti nemir in negotovost.

Naloga: Pogovorite se in skušajte s primeri pojasniti, kakšna je razlika med mirom, ki ga obljublja Jezus in mirom, ki ga iščemo sami, pa nas pogosto pušča same in prazne. Zmolite molitev Oče naš.