Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

7. dan: Pomoč ubogim - Iskati Boga med ljudmi

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 hours 59 min od tega
Pridružen: 17.03.2010
Friderik je z velikim veseljem in gorečnostjo opravljal službo kaplana. Pri tem je svojo posebno skrb namenjal ubogim in revnim. Živel je skromno, ni se dosti oziral na svoje potrebe. Še tisto malo, kar je imel, je hitro podaril kakšnemu revežu, ki ga je srečal na poti. Tako se je nekoč primerilo, da je na svoji poti do bolnikov opazil človeka, ki je bos stopal po cesti. Takoj se mu je približal, sezul svoje čevlje in mu jih poklonil. Ko se je vrnil v vas, so ga ljudje čudno gledali. Še nikoli niso videli bosega kaplana. Tudi župnik je osupnil nad tem prizorom, Friderik pa mu je pojasnil: »Imam dva para čevljev, tisti revež pa ni imel nobenega.«

Drugič se je pripetilo, da je naletel na človeka, ki je bolan in zanemarjen ležal ob cesti. Friderik ni odlašal. Takoj se je sklonil k njemu, in ko je videl, v kako bednem stanju je, ga je vzdignil in ga na svojih ramah odnesel v župnišče. Župnik je tudi tokrat ostal brez besed. Friderik pa je položil bolnika v svojo posteljo in mu stregel, dokler si ni popolnoma opomogel.

Friderika ni nič ustavilo, kadar so ga poklicali k umirajočemu. V snegu, dežju, mrazu, ne glede na dolžino poti in uro, ob kateri so ga poklicali, se je odpravil na pot. Zgodba pripoveduje, da ga je na poti spremljal cerkovnik, ki se je tudi sam navdušil nad kaplanovo gorečnostjo in ga kar na ramenih odnesel preko deroče Save, da bi pravočasno prispela do umirajočega. Pripovedoval je, da pri tem ni čutil nobene teže. Počutil se je skoraj kot sveti Krištof, ki je čez vodo nosil dete Jezusa.

Reševanje duš je bila za Friderika največja skrb. Pri tem pa ni prezrl ljudi v njihovih vsakodnevnih in čisto konkretnih težavah. Siromaštvo in pomanjkanje, ki ga je srečeval po domovih, ga je prizadelo. V takih trenutkih si je kljub svoji skromnosti zaželel, da bi imel več denarja. Potem bi ga lahko več tudi razdal. Tako pa mu je ostalo, da je delil tisto malo, kar je imel. Ljudje so opazili njegova stara in pošita oblačila. Da bi poskbeli za svojega kaplana, so mu večkrat prinesli novi plašč ali srajco.On pa je vse, kar je bilo novega takoj podaril kakemu siromaku, sam pa je še naprej nosil staro obleko. Skrb za reveže je imela zanj enako težo kot molitev pred tabernakljem. Zavedal se je namreč pomena besed: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Friderik je Boga iskal med ljudmi. 

Pot do Boga vodi vedno preko našega odnosa do soljudi. Pomislimo na Marijo. Angelov obisk jo je gotovo pretresel. Lahko bi si vzela čas za premislek, lahko bi se umaknila na samo in se zatopila v molitev, da bi se tako pripravila na veliko poslanstvo. A njena prva skrb je bila sorodnica Elizabeta. Takoj je vstala in pohitela k njej. Naj nam njen zgled pomaga razumeti, da moramo Boga najprej iskati v naših bližnjih.

Naloga: V ta namen zmolite desetko rožnega venca in dodajte vzklik: ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila.