Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

31. dan: Jezus dokonča svoje delo

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 hours 10 min od tega
Pridružen: 17.03.2010

Sestra Favstina je nekaj let pred smrtjo v Dnevnik zapisala: »Jasno čutim, da se z mojo smrtjo moje poslanstvo ne bo končalo, ampak šele začelo.« Uspehi v zvezi s širjenjem češčenja Božjega usmiljenja so bili v času njenega življenja še zelo skromni, a trdno je verjela, da bo Jezus dokončal svoje delo.
Leto dni po njeni smrti se je začela druga svetovna vojna. V času, za katerega se je zdelo, da zmaguje zlo, so se ljudje začeli množično zatekati k Božjemu usmiljenju. Pod podobo Usmiljenega Jezusa se je zbiralo vse več vernikov. Oče Sopoćko je še naprej neutrudno širil pobožnost s pridiganjem in razdeljevanjem knjižic z molitvijo rožnega venca Božjega usmiljenja. Z množičnim izseljevanjem se je nova pobožnost začela širiti v druge države. Jezusovo sporočilo je skupaj z deportiranimi Poljaki dose- glo Sibirijo in Kazahstan. Od tam so ga vojaki ponesli na Bližnji vzhod in v Italijo. Preko misijonarjev pa se je širilo na Japonsko, v Ameriko in Veliko Britanijo.
Leta 1940 so redovnice Kongregacije Božje matere usmiljenja prvič izvedele, kakšno vlogo je pri češčenju Božjega usmiljenja imela sestra Favstina. Bile so osuple, ko so izvedele, v kako tesnem odnosu je bila z Jezusom. Zdaj so bolje razumele njene besede in ravnanje. V molitvah so se začele obračati nanjo, posebno v nevarnostih, ki so jih doživljale v vojnem času. Nemci so jim trikrat grozili z izgnanstvom, a so si na Favstininem grobu izprosile zaščito in varnost.
Češčenje Božjega usmiljenja se je med verniki lepo razvijalo, uradno pa še ni bilo priznano s strani Cerkve. Poljski škofje so se glede tega obrnili na Vatikan, a dolgo niso prejeli odgovora. Po letu 1951 se je razprava o pristnosti Jezusovih prikazovanj Favstini med poljskimi škofi znova odprla. Tedanji vilenski nadškof je bil do nove pobožnosti skeptičen in njegovo mnenje je vplivalo na odločitev škofov, ki so se dve leti kasneje izrekli proti uvedbi praznika Božjega usmiljenja. Odsvetovali so spodbujanje češčenja in izpostavljanje podobe Usmiljenega Jezusa v cerkvah.
Leta 1959 je Kongregacija za verski nauk na podlagi njihovega mnenja s posebnim odlokom prepovedala širjenje podobic ter drugega gradiva povezanega, z novo pobožnostjo. Oče Sopoćko je prejel resno svarilo z ukazom, naj preneha zagovarjati in širiti sporočila. Po tistem so iz številnih cerkva podobo Usmiljenega Jezusa odstranili, češčenje pa je zelo upadlo. Ni pa popolnoma izginilo. Ljudje so na svojih domovih še vedno molili rožni venec Božjega usmiljenja in opravljali pobožnosti v skladu z videnji sestre Favstine.
Oče Sopoćko ni pozabil, kako mu je sestra Favstina malo pred smrtjo dejala, naj bo pripravljen na velike težave, neuspehe in razočaranja, nehvaležnost, preganjanje in zapuščenost. Spomnil pa se je tudi besed, ki jih je po notranjem razodetju zapisala v Dnevnik: »Prišel bo čas, ko bo od Boga priporočeno delo na videz popolnoma uničeno. Tedaj pa na- stopi Božje delovanje z veliko močjo, ki bo pričalo o pristnosti.«
Oče Sopoćko je premišljeval o videnju, ki ga je maja 1938 opisala Favstina: »Danes sem videla v zemljo zabita dva stebra, oba zelo velika. Enega sem zabila jaz, drugega oče Sopoćko ... Nenadoma je na teh stebrih stalo svetišče. Videla sem roko, ki je dokončevala svetišče, osebe pa nisem videla.« Čigava roka bo pomagala dokončati delo, se je spraševal Oče Sopoćko.
Med vojno je podoba Usmiljenega Jezusa visela v kapeli lagiewniškega samostana. Mimo nje je vodila cesta, po kateri je vsako jutro pešačil mlad fant. V lesenih coklah je že navsezgodaj odhajal na delo v bližnjo tovarno. Kadar je le mogel, se je ustavil v kapeli, da bi pozdravil Jezusa. Podobno kot sestra Favstina, je tudi on z Njim gradil trdno prijateljstvo. Bil je eden tistih, ki niso nikoli podvomili v pristnost sporočil o Božjem usmiljenju. Njegovo ime je bilo Karol Wojtyla.
Leta 1964 je deček v lesenih coklah postal krakovski nadškof. Odslej si je zelo prizadeval za preklic odloka o prepovedi češčenje Božjega Usmiljenja. Menil je, da bi k temu zelo pripomogla potrditev svetosti sestre Favstine. Sprožil je postopek za njeno beatifikacijo. Postopek je bil dolgotrajen. V tem času je še naprej poskušal doseči preklic vatikan- skega odloka, kar mu je leta 1977 tudi uspelo. Pol leta kasneje se je začel
konklave, na katerem je bil Karol Wojtyla izvoljen za papeža. Ob svoji izvolitvi je čutil, da bo oznanjevanje Božjega usmiljenja njegova posebna naloga. Kot papež Janez Pavel II. je leta 1981 izdal svojo drugo okrožnico in v njej spregovoril ljudem o Bogu, ki je bogat v usmiljenju. Božje usmiljenje je prežemalo ves njegov pontifikat. Oznanjal ga je v neštetih homilijah, govorih in pismih. Dobro se je namreč zavedal, kako zelo ljudje potrebujejo to sporočilo. »Kje drugje bo svet našel odrešenje in luč upanja, če ne v Božjem usmiljenju?« je razmišljal.
Postopek beatifikacije je trajal 27 let. Papež Janez Pavel II. je 18. aprila 1993, na drugo velikonočno nedeljo, sestro Favstino Kowalsko razglasil za blaženo. Leta 2000 pa jo je na isto nedeljo razglasil še za svetnico. Ob tem je na presenečenje mnogih oznanil, da bo odslej vesoljna Cerkev obhajala praznik Božjega usmiljenja vsako prvo nedeljo po veliki noči.
Tako se je po devetinšestdesetih letih izpolnilo naročilo, ki ga je Jezus zaupal sestri Favstini. Njeno poslanstvo pa še ni končano. Nadaljuje se.

 

                                                                                                     *
Zgodba o sveti sestri Favstini Kowalski in njenem prijateljstvu z Jezusom naj ti bo za spodbudo, da se boš tudi sam vsak dan znova podajal na pot svetosti. Ne pozabi: nisi sam. Jezus, tvoj prijatelj, hodi ob tebi. Nasloni se Nanj!

 

Naloga:
Obesi plakat z nalepkami na vidno mesto. Razmisli, kako boš živel to, kar si spoznal v letošnjem šmarničnem branju. V družini skupaj zmolite rožni venec Božjega usmiljenja.