Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

30. dan: Zadnja leta - Umirati sebi, da bi resnično živeli

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 8 min od tega
Pridružen: 17.03.2010
Tudi v življenju Friderika Barage se je očitno pokazalo, da Bog pošilja trpljenje svojim izvoljencem, da bi jih odtrgal od tega sveta in še bolj pritegnil k sebi. Po 23. letih misijonskega delovanja je Friderika postavil na mesto škofa. A to vzvišeno mesto je bilo zanj Kalvarija s križem.

Friderik je kot škof sprejel nase veliko breme odgovornosti. O tem je v svojem poročilu takole poročal: »Tudi kdor ni tukaj, si lahko misli, da je ureditev nove škofije v tako oddaljeni, tako razširjeni in v cerkvenih stvareh tako zanemarjeni deželi povezana z neverjetnimi težavami in neprijetnostmi, in da torej prvi škof, ki mu je naložena ureditev, sme tožiti, kako so mu na njegova slabotna ramena naložili breme, ki bi bilo tudi za ramena angelov strašno. V taki deželi je treba vse šele pripraviti: cerkev, stanovanje za duhovnike in učitelje, šole in hiše za brate in sestre raznih redov, ki jih imajo vsi škofje tako radi v svojih škofijah.«

Kot nadpastir je skrbel za 5.000 spreobrnjenih Indijancev in številne priseljene Nemce, Irce in Kanadčane, ki so bili večinoma delavci ter so si morali v potu svojega obraza služiti vsakdanji kruh. Škofija je bila siromašna. Na finančne prispevke vernikov ni mogel dosti računati. Zgraditi pa je bilo treba še stolnico. Pri tem se je Friderik globoko zadolžil in to breme je nosil do konca življenja.

Še vedno je bil veliko na poti. Še vedno si je privezal krplje, kadarkoli je slišal, da kdo potrebuje bolniško maziljenje. Otroci so še vedno radi prihajali k njemu in ob zimskih večerih jih je učil branja ter pisanja. Zelo so ga žalostila poročila o sporih med Indijanci in na novo nameščenimi duhovniki. Kljub hudemu mrazu je po več dni potoval čez divjino, da bi pomagal rešiti nesoglasja med njimi.
Duhovniki so vedeli, da jih škof krvavo potrebuje, zato so bili do njega predrzni in nepokorni. Opravljal je vizitacije in birmovanja ter duhovnikom, ki še niso znali indijanskega jezika pomagal pri njihovih pastirskih dolžnosti. Na teh potovanjih je zdaj že popolnoma jasno občutil, da mu moči pojenjajo. Za isto pot je potreboval dvakrat več časa, hitro se je zadihal, korak pa se mu je zdel težji kot včasih. A kljub temu ga je večkrat obšla skušnjava, da bi se odpovedal škofovski službi in spet nastopil službo navadnega misijonarja. Ob peti obletnici škofovskega posvečenja je v pismu potožil: »Preteklost me žalosti, sedanjost muči, prihodnost vznemirja. Neskončno rajši bi bil indijanski misijonar.«

Friderikovo zemeljsko življenje se je bližalo koncu. Naporna potovanja so mu izpila moči, roke so se mu začele tresti, razočaranja in trpljenja so mu uničila srce. Resnično se je zgaral za Boga, kakor se je zaobljubil ob mašniškem posvečenju. Oktobra 1865 ga je prvič zadela kap. Mučil ga je revmatizem. Zaradi hudega prehlada je za nekaj časa popolnoma oglušel. Oktobra naslednje leto se je udeležil cerkvenega zbora v Baltimoru. Drugi dan zbora so ga našli nezavestnega na hodniku v nadškofijski palači. Zdravniki so mu svetovali počitek v milem baltimorskem podnebju, on pa se je želel čimprej vrniti med svoje ovčice. Doma je telesno popolnoma onemogel. Ni mogel več hoditi, slabo je spal in skoraj nič jedel. Dneve je preživljal v naslonjaču in molil. Govoril je nerazločno in ga skoraj ni bilo mogoče razumeti. Poleg tega so nanj pritisnili upniki, pri katerih se je zadolžil zaradi gradnje cerkve, on pa ni imel niti zase. 

Tudi v zadnjih dneh ga je spremljala težka misel, da je naredil premalo. Na večnost se je pripravljal v zaupanju, da se ga bo Bog usmilil in vzel k sebi. Upal je, da ga bodo zagovarjale duše, ki jim je pomagal na poti spreobrnjenja. Umrl je tiho in skromno 19. januarja 1868. Velik Slovenec, velik misijonar in oče Indijancev je odšel po svoje plačilo. Pokopan je v marquettski stolnici.

Friderik je dopolnil svoje poslanstvo. Živel je za Boga in za bližnje. Tako je tudi umrl. Kakor seme, ki pade v zemljo, da bi drugi pobirali sadove. Zdi se, da se zgodba tukaj konča, a vendar se vse šele začenja. Umirati sebi pomeni začeti živeti. Marija je doživela smrt svojega sina. Razume, da nas je strah umiranja. Razume, da bi najraje zbežali, ko se je v naših odnosih potrebno odpovedati sebi, stopiti v ozadje, tvegati, da ne bomo sprejeti, da bomo pozabljeni ... Doživela pa je tudi vstajenje. Ve, da mora vsak leči v grob svoje sebičnosti, če hoče v resnici živeti. Prosimo jo, naj nam pomaga umirati sebi, da bomo vedno bolj živeli za Boga in za bližnje.

Naloga: V ta namen zmolite desetko rožnega venca in dodajte vzklik: ki je od mrtvih vstal.