Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

29. dan: Škof - Biti sam

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 7 min od tega
Pridružen: 17.03.2010
Maja 1852 se je v Baltimoru sešel prvi cerkveni zbor Združenih držav. Na njem so med drugim sklenili, da bodo na področju misijonov ustanovili dva apostolska vikariata in jih kasneje, ko se bodo cerkvene zadeve uredile, povzdignili v škofije. Glede kandidata, ki bi prevzel vodenje vikariata med Gornjim in Michiganskim jezerom, zbor ni bil v zadregi. Enoglasno so predlagali Friderika Ireneja Barago, ki je bil dolga leta tam edini duhovnik. Oktobra 1853 je papež Pij IX. s posebno listino ustanovil
apostolski vikariat Gornji Michigan, Friderika pa imenoval za apostolskega vikariata in kasneje tudi škofa. Poleg svoje škofije je prejel v oskrbo tudi indijanske dele sosednjih škofij, saj tamkajšnji škofje niso znali indijanskega jezika in zato niso prav vedeli, kaj početi z njimi. Ozemlje, ki naj bi ga oskrboval namesto drugih škofov, je bilo trikrat večje od njegove škofije.

Friderik si je za škofovsko geslo izbral besede: »Le eno je potrebno,« in mislil na skrb za neumrljive duše. Za sedež škofije je določil mestece Sault Sainte Marie, kasneje pa je sedež prestavil v mesto Marquette. Takoj po posvečenju je dal Friderik natisniti indijansko okrožnico, v kateri pa svojih duhovnih otrok ni nagovoril kot novo izvoljeni cerkveni dostojanstvenik, ampak kot njihov očka: »Otročiči moji, ki vas ljubim, lepo vas pozdravljam,« je začel svoj nagovor. V nadaljevanju jim je razložil, da je postal naslednik apostolov. Spodbudil jih je, naj se naučijo brati, tisti, pa ki že znajo, naj naučijo še druge. Spomnil jih je na krščanske dolžnosti in jih posvaril pred pijančevanjem. Prosil jih je, naj si njegove nauke dobro zapomnijo. Ta indijanska okrožnica je prva uradna cerkvena listina v jeziku severnoameriških Indijancev.

Takoj po posvečenju je Friderik drugič, pa tudi zadnjič obiskal domovino, tokrat z namenom, da bi od tam pripeljal duhovnike, ki jih je nujno potreboval za pomoč pri upravljanju škofije. Ob tej priložnosti se je srečal tudi s škofom Slomškom, o njunem srečanju pa je Ljubljanski časnik takole poročal. »Videla in razgovorila sta se dva cerkvena kneza, ki sta si po mišljenju in vnemi za duše tako sorodna.«

Na svojem drugem obisku v Evropi je Baraga zbral precejšnjo vsoto denarja za potrebe nove škofije, pridobil pa je tudi 11 duhovnikov. Dva sta ga zapustila že takoj po izkrcanju v New Yorku, saj sta dobila vtis, da je prestrog, ustrašila pa sta se tudi dela z Indijanci. Tudi ostali duhovniki so se mu prej ali slej vsi izneverili. Niso bili utrjeni za težke razmere, pa tudi Friderikove gorečnosti niso premogli, zato so drug za drugim odhajali. Friderik je v tem prepoznal slabo prihodnost škofije in je zaradi tega zelo trpel. Počutil se je nemočnega, saj je opažal, da se med belimi trgovci in rudarji razraščata hudobija, razvrat in druge slabosti. Očital si je, da je mnogih neuspehov kriv sam, zato je postal malodušen. Obletavali so ga dvomi o lastnem zveličanju. V svojem trpljenju je bil popolnoma sam. Nikogar ni bilo, ki bi z njim delil skrb za prihodnost Indijancev. Leta 1856 je v svoj dnevnik zapisal: »Danes je tretja obletnica škofovskega posvečenja. Kako žalosten dan. Najrajši bi rekel z Jobom: ›Tisti dan naj se povrne v temo!‹«.

Lepo je, kadar smo med sabo povezani, kadar se zmoremo videti, slišati, se razumeti in se med sabo podpirati. Odnosi bogatijo življenje. A kljub temu se vedno zgodi, da človek v nekem trenutku ostane sam. Če ne prej, je sam v zadnjem boju, v trenutkih pred smrtjo. Sam z Bogom. Poklicani smo, da si prizadevamo za lepe medsebojne odnose, a le-ti ne smejo postati naš cilj sam na sebi. To bi pomenilo, da smo drug od drugega odvisni in izguba odnosa bi nas spravila v obup. Odnos ni cilj. Odnos je pot, da bi lahko izpolnili Božjo voljo. Marija je doživela smrt svojega sina, smrt Odrešenika. Verjela je, da se v vsem, tudi v tej izgubi, tej zapuščenosti in osamljenosti, uresničuje Božja volja. Zato je zdržala. Zato je lahko doživela vstajanje.

Naloga: V ta namen zmolite desetko rožnega venca in dodajte vzklik: ki je za nas križan bil.