Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

26. dan: Potovanja - Veseliti se čudežev

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 hours 47 min od tega
Pridružen: 17.03.2010
Friderik se je še vedno pogosto odpravljal na misijonska potovanja po redko poseljenem indijanskem ozemlju. Želel je rešiti kar največ duš, zato mu nobena pot ni bila predolga ali prenaporna. Pokrajina je bila večino leta prekrita s snegom. Potovati se ni dalo drugače kakor peš. Sneg je bil navadno globok in brez gazi, zato je moral nositi krplje, ki so mu pomagale, da se mu pri hoji ni preveč udiralo. Takšna hoja je zelo naporna. Friderik je na krpljah prehodil neverjetne razdalje, zato so ga Indijanci začeli klicati »duhovnik na krpljah«.

Pokrajina je bila tako redko poseljena, da je moral včasih pešačiti do pet dni, da je prišel iz ene Indijanske vasi do druge. Takšna potovanja so bila zelo nevarna, njegovo življenje pa velikokrat v smrtni nevarnosti. Večkrat je kljub silnemu mrazu prenočil kar pod milim nebom in se zjutraj zbujal ves pokrit s snegom. Obleka, ki se je čez dan zaradi potu navlažila, je ponoči zmrznila na telesu in se popolnoma strdila. Na pot se je običajno podal skupaj z indijanskim vodnikom. Čudil se je, kako odporni na mraz so bili Indijanci. Med tem ko je sam ponoči ves drgetal od mraza, je njegov spremljevalec spal kot na pernici. Nekoč pa se je zgodilo, da je vodnik nenadno zbolel. Bila sta sredi popolne divjine, daleč naokoli pa ni bilo žive duše. Mraz je zelo pritiskal. Frideriku se je že vsiljevala misel, da utegneta oba umreti. Nista mogla naprej, ne nazaj. Prenočila sta na prostem. Zjutraj pa se je vodnik nekoliko bolje počutil. Nadaljevala sta pot, a Friderik je moral nositi vso prtljago in podpirati spremljevalca. Hodila sta zelo počasi in se z zadnjimi močni privlekla do reke. Tam sta zakurila tri ognje, kar je pomenilo, da sta v nevarnosti. Indijanci, ki so opazili znamenje, so prišli na pomoč in ju spremili do svoje vasi.

Večkrat pa je Friderik potoval tudi sam. Poti, ki so mu bile v ugodnem vremenu dobro poznane in ne predolge, so se ob snežnem viharju lahko popolnoma spremenile in postale smrtno nevarne. Nekoč ga je na poti ujel tako silen vihar, da ga je leden veter podiral na tla. Mislil je, da mu bo zaledenela kri, a ni se smel ustaviti, saj bi to zanesljivo pomenilo smrt. Zaradi snežnega meteža ni videl kod hodi. Večkrat je zgrešil smer. Z viharjem se je boril 27 km. Zaradi mraza se mu je olupila koža po vsem obrazu.

V poletnem času se je Friderik na misijonska potovanja pogosto odpravljal s čolnom. Čoln je bil ozek in pripraven za mirno vožnjo ob obali. Nekoč pa se je Friderik s svojim spremljevalcem odločil, da bosta tvegala in s čolnom prečkala jezero ter si tako prihranila nekaj dni potovanja. Dan je bil lep, zato sta razvila jadro. Naenkrat pa se je nad jezerom razbesnel vihar in dvignili so se silni valovi. Izkušeni Indijanec je otrpnil od strahu in zaklical: »Oče, midva se bova potopila.« Friderik pa je ležal vznak in molil brevir. Odvrnil je: »Vizon, ne boj se! Črna suknja ne bo utonila, ker potem bi bilo ljudstvo na oni obali nesrečno.« Veter pa je pihal vse močneje in čolnič se je začel bližati skalam na drugi strani jezera. Še malo pa bi se razletel v skale. Vizon je zavpil: »Kam naj krmarim, oče?« Friderik je še vedno ležal in molil. Mirno je odgovoril: »Kar naravnost naprej.« Vizon je skomignil z rameni, si slekel suknjo, da bi ob trčenju lažje plaval in krmaril dalje. A glej, naenkrat je čolnič zaneslo v ustje reke, ki si je napravila pot med skalovjem. Srečno sta pristala. Takoj sta odrezala dve dolgi veji, ju zvezala v križ in zasadila na kraju, kjer je Bog tako čudovito obvaroval njuni življenji. 

Spet drugič pa je Bog očitno posredoval, ko se je Friderik s spremljevalcem Nevagonom sredi zgodnje pomladi namenil peš prečkati zamrznjeno jezero. Najprej jima je šlo dobro, potem pa je zapihal jugozahodnik in začel dvigati valove, ki so lomili in drobili led pred sabo. Friderik in Indijanec sta se znašla na kosu ledu sredi zelene jezerske vode. Nevagon je bil prepričan, da ni rešitve. Odrevenel je od strahu. Friderik pa je pokleknil na led in začel moliti. Hrabril je Nevagona in mu pel nabožne pesmi. Naenkrat je zapihal drug veter in začel gnati kos ledu, na katerem sta stala popotnika naravnost proti obali. Na suho sta stopila ravno na kraju, kamor sta nameravala iti.

Friderik je na svojih poteh doživljal čudeže. A da je lahko postal priča čudovitim znamenjem Božje bližine, je moral najprej veliko tvegati in pretrpeti. Bog dela čudeže tudi, kadar mi ne storimo ničesar, a takrat jih običajno ne zmoremo ceniti, niti prepoznati. Šele ko v neko stvar vložimo vse svoje moči in napore do te mere, da ostane le še ponižno zaupanje v Božjo voljo, lahko scela doživimo veselje ob Božjem posredovanju. Množice so videle, kako Jezus ozdravlja, rešuje in pomnožuje, pa jih njegovi čudeži v resnici niso posebno razveselili niti prepričali. Kako drugače pa jih je doživljala Marija, ki je 30 let čakala na znamenje in v tej tišini gotovo tudi trpela. Kako neizmerno je moralo biti njeno veselje! Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo v naših odnosih tudi mi doživeli podobno veselje.

Naloga: V ta namen zmolite desetko rožnega venca in dodajte vzklik: ki je oznanjal Božje kraljestvo.