Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

25. dan: Na obisku v domovini - Podpirati drug drugega

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 days 16 hours od tega
Pridružen: 17.03.2010
Friderik je bil zadovoljen, da je v La Pointu uspel s pomočjo navdušenih domačinov v kratkem času postaviti prve temelje novega misijona. Gradnjo cerkve, šole in skromnega župnišča je dokončal brez vsakršne denarne podpore. Škof v Detroitu se je namreč pri zidavi stolnice precej zadolžil, zato je lahko Frideriku plačal le potne stroške do nove misijonske postaje, za vse drugo pa se je moral sam znajti. Friderik je prišel med Očipvejce s tremi dolarji v žepu. Srce ga je bolelo, ko je opazoval njihovo siromaštvo. Kljub ostremu podnebju so otroci goli tekali naokoli. V svojem poročilu Leopoldinini ustanovi je Friderik potožil: »Oh, ko bi mogel ta revna bitja za silo obleči. Oh, kako rad bi to storil, ko bi le mogel.«

Cerkvica sv. Jožefa je postala kmalu premajhna. Izkazalo se je, da bo treba povečati tudi šolsko poslopje. Nujno bi bilo treba zaposliti učitelja, ki bi skrbel za reden pouk indijanske mladine. Tudi stroški v zvezi s tiskanjem knjig, ki jih je Friderik zanje pripravil, so bili zelo visoki. Vse to je Friderika prisililo, da se je odpravil na potovanje v Evropo, da bi med svojimi rojaki pridobil sredstva za podporo indijanskega misijona v La Pointu.

Minilo je šest let, odkar je Friderik zapustil svojo domovino in odšel med Indijance. Aprila 1836 se je po večmesečnem potovanju pripeljal v Ljubljano. Zelo se je veselil ponovnega srečanja z domačimi. Kljub temu je imel ves čas pred očmi, da ta obisk ni namenjen njegovim čustvom. Svoj čas v domovini je želel kar najbolje izkoristiti za to, da bi pridobil sredstva za pomoč Indijancem in morda pritegnil še kakšnega duhovnika, da bi se mu pridružil v misijonih. Že naslednjo nedeljo je pridigal v stolnici, ki je bila ta dan premajhna za množico, ki je želela prisluhniti možu, o katerem se je v domovini govorilo z velikim spoštovanjem. Friderik se je takoj lotil zbiranja sredstev za misijone. Ljudi je nagovarjala njegova gorečnost in so z veseljem prispevali svoj dar. Pri tem je s hvaležnostjo sprejel tudi pomoč Antona Martina Slomška, ki je bil v tistem času spiritual v Celovcu in se je zanimal za njegovo delo med Indijanci. Želel je po svojih močeh podpreti Friderikovo delo, zato je dal natisniti knjižico z naslovom Krščanska beseda, katoliškim misijonom pomagati. 

Friderik je pridigal tudi v Novem mestu. Njegovim besedam je prisluhnil tedaj sedemnajstletni Ignacij Knoblehar in ta dan sklenil, da bo tudi sam postal misijonar. Pozneje je ta sklep uresničil. Kot misijonar je deloval v Sudanu in ob gornjem toku reke Nil v Afriki. Dočakal ni niti 39 let, a je s svojo izjemno osebnostjo in predanostjo poklicu pustil izreden pečat med Afričani. Pomembni so tudi njegovi prispevki s področja etnologije, geografije, meterologije in jezika. Poznavalci njegovega življenja si prizadevajo, da bi bil razglašen za svetnika. 

Friderik je v kratkem času pridobil veliko finančnih sredstev, pa tudi obljub za nadaljnjo podporo njegovega dela med Indijanci. V Ameriko je odnesel slike in veliko opreme za cerkev v La Pointu. Tokrat se ni vračal sam. Pridružila se mu je sestra Antonija, ki je za nekaj časa prevzela vlogo kuharice, vrtnarice, učiteljice in perice v misijonu. Z njima je šel tudi mlad duhovnik Andrej Češirek, ki je postal Friderikov prvi duhovni pomočnik. 

Friderik se je od rojakov poslovil z besedami: »Sedaj grem zopet nazaj v Ameriko in bom skušal z Božjo pomočjo še kaj nevernikov k naši sveti veri spreobrniti in na pot zveličanja pripeljati. Ali prosim vas, pomagajte mi z gorečo molitvijo. Misijonarji ne bodo nikoli nič opravili pri nevernikih, če jih verni kristjani ne bodo podpirali z molitvijo.« Medsebojna podpora je ključna tudi za odnose v naših družinah in skupnostih. Nismo vsi za vse. Imamo različne talente. Nekdo je poklican k pričevanju, drugi k molitvi. Nekdo bo spoštovan zaradi vidnih uspehov, drugi bo ostal neopažen. A poklicani smo, da se v izpolnjevanju Božje volje povezujemo in se med sabo podpiramo. Koliko besed namenja Sveto pismo Mariji? Kolikokrat se omenja njeno ime, medtem ko Jezus navdušuje množice in dela čudeže? Skoraj nikoli. Kljub temu vemo, da je ves čas tam, ves čas zraven, poklicana, da z molitvijo in tiho prisotnostjo podpira Odrešenjske načrte. Prosimo jo, da bi bilo v naših odnosih vedno manj primerjanja in tekmovanja ter vedno več medsebojne podpore.

Naloga: Pogovorite se o tem, kako doživljate svojo vlogo v družini in kako lahko vsak na svoj način podpirate drug drugega v dobrem. Zmolite molitev Oče naš.