Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

24. dan: La point - Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 hours 19 min od tega
Pridružen: 17.03.2010
Minilo je komaj leto in pol odkar je Friderik nastopil svojo duhovniško službo v kraju Velika reka. Misijon, ki ga je ustanovil, je komaj prav zaživel, ko je prejel škofovo pismo, naj zapusti to postojanko ter se odpravi k Indijancem na sever. Friderik si je pred svojim prihodom v Veliko reko neizmerno želel takega povabila, a se njegova prošnja ni uresničila. Šele sedaj, ko je uspel postaviti temelj nove krščanske skupnosti, ki je štela že 170 spreobrnjenih Indijancev, se je njegova želja izpolnila. V Veliko reko je prišel nov misijonar, ki mu je Friderik predal svoje delo, sam pa se je odpravil na potovanje proti Gornjemu jezeru. »Iz vsega srca sem se zahvalil Bogu, da me je poklical v Ameriko, da v njegovo Božjo čast ustanavljam nove misijonske postaje,« je v pismu izrazil svoje veselje in dodal: »Zdaj sem še trdneje odločen, da ostanem v službi misijonov med Indijanci vse svoje življenje, pa naj me stane še toliko naporov.«

Gornje jezero je po velikosti skoraj tako veliko kot Jadransko morje. Friderikova misijonska postojanka je bila na zahodnem delu njegove južne obale. Tam so v obubožani vasi La pointe živeli Indijanci plemena Očipve. Preživljali so se z ribolovom, zato so bile njihove revne koče in šotori raztreseni ob obali jezera. Pridelovali so tudi javorjev sirup. Njihova zemlja ni bila rodovitna, podnebje pa za poljedelstvo preveč neugodno. Zime v teh krajih so bile namreč izredno ostre in dolge. Temperature so lahko padle tudi 35 stopinj pod ničlo. V tej neprijazni deželi je bilo življenje težko in siromašno, zato so se Indijanci razveselili Friderikovega prihoda in upali, da se jim z ustanovitvijo misijona obetajo lepši časi. Friderik jih je spodbudil h gradnji cerkve. Dela so se lotili z velikim navdušenjem. V kratkih desetih dnevih je bila cerkev postavljena. Bila je preprosta, a trdna in obstojna. 9. avgusta 1835 so jo slovesno blagoslovili in jo posvetili sv. Jožefu. Kmalu so začeli postavljati tudi župnišče in šolo.
 
Jezik Očipvejcev je bil zelo podoben jeziku Otavanov, zato se ga je Friderik kmalu naučil. Indijanci so ga zelo radi poslušali, ko jih je poučeval o krščanski veri. Otroci so si skušali zapomniti vsako njegovo besedo. Večkrat so se potikali ob njegovi hiši in čakali, da je dal znamenje z zvončkom. Takrat so pritekli k njemu kakor piščeta, ki jih pokliče koklja. Friderik jih je povabil v hišo in jim pripovedoval svetopisemske zgodbe. Njihova navdušenost je Friderika spodbudila, da je že naslednjo zimo v njihovem jeziku natisnil knjigo z naslovom Življenjepis Gospoda Jezusa Kristusa.
Friderik je Indijance Očipve opisal kot nadarjene, a ne tako plemenite in stanovitne v dobrem, kot so bili Otavani. Tudi glede šeg in navad so bili veliko bolj surovi in necivilizirani. Malikovalske obrede so opravljali bolj pogosto in običajno ponoči. Po navadi so poskakovali okoli ognja, glasno udarjali na boben in silno vpili. A s Friderikovim prihodom se je tudi to začelo počasi spreminjati. Indijanci so se drug za drugim odločali za prejem svetega krsta. Bobne so preglasile duhovne pesmi, v kočah pa so se družine vse pogosteje zbirale ob molitvi.

Ko spremljamo Friderikovo življenje, se nam morda zazdi, da je živel kakor brezdomec. Drugim je pomagal graditi dom, sam pa se je nenehno selil iz kraja v kraj. Že kot otrok je izgubil starše in ostal brez doma. Zapustil je domovino in živel daleč stran od svoje družine. Tudi med Indijanci se ni nikoli ustalil na enem mestu, ki bi ga imenoval dom. Ali nas potem sploh lahko kaj nauči o medsebojnih odnosih? Poglejmo Marijo. Jezus je nekoč, ko ga je želela skupaj z družino pozdraviti, rekel: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« Tako je na neki način pretrgal družinske vezi med njima. Gotovo je bilo to za Marijo boleče, a Jezus je nato odgovoril: »Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.« Marije tako ni pustil same, ampak jo je povabil, da skupaj z njim stopi v širše občestvo. To isto občestvo je bilo tudi Friderikov dom in družina. Naj nam njun zgled pomaga razumeti, da morajo naši odnosi preraščati družinske vezi in obveznosti. Služiti morajo Božjim načrtom.

Naloga: Zmolite molitev Oče naš, da bi vaši medsebojni odnosi služili Božjim načrtom.