Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

22. dan: Alkohol med indijanci - Vzdržati praznino, da bi našli pravo veselje

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 hours 15 min od tega
Pridružen: 17.03.2010
Škofijski urad je odredil, da mora Friderik zapustiti Krivo drevo in ustanoviti nov misijon na jugu, v kraju, ki se je imenoval Velika reka. Tam je v raztresenih zaselkih živelo okoli tisoč Indijancev, potomcev Otovanon, ki so govorili isti jezik kot Indijanci v Krivem drevesu. Večinoma so se ukvarjali z lovom, nekaj malega pa tudi s poljedelstvom. Kljub temu da so bili pogani, so izražali naklonjenost do »črne suknje« in so se razveselili njegovega prihoda. Na tem področju je živelo tudi veliko kanadskih trgovcev, ki so izmenjevali blago z Indijanci. Bili so brez vsakršne duhovne oskrbe. Škof je upal, da bo nov misijon tudi zanje pomenil možnost, da se ponovno vključijo v cerkveno skupnost in obnovijo versko življenje, ki so ga zanemarili.

Ustanavljanje novega misijona ni bila lahka naloga. Ne le, da je moral Friderik pričeti z gradnjo cerkve, župnišča in šole, pridobiti je moral tudi vernike in učence ter prebivalce teh krajev povezati v občestvo. Indijanci so mu bili sicer naklonjeni, a občutek za dom in skupnost je moral šele dozoreti.

Friderik je kmalu spoznal, da malikovalstvo, nevera ali nepovezanost tukajšnjih Indijancev ne bo največja težava pri ustanavljanju misijona. Pred njim je bil težji izziv. Indijanci v Veliki reki so bili namreč podvrženi pijančevanju. Beli trgovci so bili njihovi sosedje, zato je bilo žganje vedno pri roki. Friderik se je poskušal pogovoriti s trgovci, pa so ga vedno zavračali z zmerjanjem in grožnjami. Odslej so še z večjim veseljem prinašali domačinom žganje in jih pregovarjali, naj ne poslušajo »črne suknje« in ji ne verjamejo. Obrekovali so Friderika in nagajali pri ustanavljanju misijona. Friderik se ni bal njihovih groženj, kljub temu pa si ni znal predstavljati, kako naj ustvarja skupnost med ljudmi, ki so večino dni v tednu pijani. Zelo ga je skrbelo. O tem je potožil sestri Amaliji: »Strašen je pogled na pijanega Indijanca, še bolj pa na pijane ženske. V pijanosti so kakor obsedene. Mnogo tukajšnjih Indijank je brez nosu. Ko sem prvič prišel semkaj in to opazil, nisem vedel, kaj je vzrok tega. Pozanimal sem se in izvedel, da se v pijanosti napadajo kakor divje volkulje ter si odgriznejo nosove. Moški planejo drug na drugega s svojimi velikanskimi noži, ki jih zmeraj nosijo s seboj; večkrat slišimo o umorih, storjenih v pijanost. Vsak večer moram prav skrbno in trdno zapreti svoja vrata, da se zavarujem pred obiski teh pošasti.«

V takih okoliščinah je Friderik z velikim naporom počasi začenjal graditi krščansko skupnost. Začela je rasti cerkev. Odločil se je, da jo bo posvetil Mariji. Njej je na poseben način izročal nesrečne Indijance, ki so se vdajali pijači. Čutil je težo praznine in prosil Boga, da bi jim zmogel odpreti oči za pravo in resnično veselje.

Tudi sami se v naših medsebojnih odnosih srečujemo s praznino. Težko jo je priznati in se z njo srečati. Boleče je nositi neizpolnjena hrepenenja, zato jo skušamo zapolniti s čimerkoli, kar nam prinaša vsaj nekoliko okusa po veselju. Marija razume, da si želimo biti veseli. Kakor nekdaj v Kani Galilejski je sočutna z nami in nam želi, da bi bila naša srečanja lepa. »Vina nimajo« pravi svojemu sinu. Prosimo jo, da bi si v naših odnosih zmogli priznavati praznino in zahrepeneti po resničnem veselju.

Naloga: Pogovorite se, kje občutite praznino v vaših odnosih, kaj pogrešate in kje vam v prizadevanju za dobro še zmanjka. Zmolite molitev Oče naš.