Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

21. dan: Želja, da bi obiskal sever - Čakati

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 22 min od tega
Pridružen: 17.03.2010
Spet je prišla zima in Friderik jo je preživljal med svojimi spreobrnjenimi Otavani v Krivem drevesu. Silen mraz, led in sneg sta mu preprečevala, da bi se odpravil na misijonska potovanja. Bil je nestrpen. Zdelo se mu je škoda tega časa, ki bi ga lahko izkoristil za širjenje evangeljskega sporočila. V sebi je čutil skoraj bolečo željo, da bi čim prej dosegel severne kraje in obiskal tamkajšnje Indijance, ki so še vedno živeli kot pogani. 

Med tem ko sam ni mogel ničesar storiti, pa je namesto njega deloval Bog. Zaradi hudega mraza so se nekateri Indijanci iz severa začeli seliti proti jugu. Tam so naleteli na spreobrnjence in prvič slišali za »črno suknjo«, ki je njihovi južni sosedje kar niso mogli prehvaliti. Videli in slišali so tudi, kako drugače živijo skupnosti, odkar so sprejele krščansko vero. Tudi sami so zahrepeneli po takšni pripadnosti in blagostanju. Njihove prošnje so dosegle Friderika in ga še bolj podžgale v njegovi gorečnosti. Takoj je škofa zaprosil za dovoljenje, da bi spomladi odšel v severne kraje in tam ustanovil novo misijonsko postajo. A tedni so minevali, minili so mesece, prišla je pomlad, Friderik pa še vedno ni dobil škofove odobritve. V pismu je sestri takole potožil o svoji stiski: »Vedno znova dobivam sporočila, kako željno bi sprejeli domorodci severnih krajev ›črno suknjo‹, ko bi le prišla k njim. O, kako mi poka srce od silne žalosti, ko se mi ponuja lepa priložnost, da bi otel večnega pogubljenja veliko neumrljivih duš, pa vendar, ne smem hiteti tja, ker še nisem dobil ustreznega privoljenja. Ako mi moj škofijski urad odreče privoljenje, bo to zame takšna preizkušnja, kakršne nisem še nikdar doživel. Ti ubogi domorodci okoli Gornjega jezera. Ti vsega pomilovanja vredni niso še nikoli videli nobenega duhovnika, so pa vendar slišali o duhovnikih in mnogo jih je, ki že samo zaradi tega, kar so slišali, izrekajo željo, da bi sprejeli nauke teh služabnikov Velikega duha – tako imenujejo Boga vsemogočnega stvarnika – ko bi le kdaj katerega slišali. Ko dobivam taka sporočila, bi od trpljenja raje umrl, kakor da ne bi dobil dovoljenja iti tja.« 

Friderik je zamanj čakal na dovoljenje. Med tem je nadaljeval svoje običajno delo v župniji. Skrbel je za skupnost v Krivem drevesu in obiskoval podružnice. Njegovo življenje je bilo sedaj skoraj podobno življenju vaškega župnika v Evropi. V pismih je pisal, da mu je žal, ker ne more poročati o novih spreobrnjenjih, saj so tukajšnji Indijanci že vsi krščeni. Edino daljše misijonsko potovanje, ki ga je v tem obdobju opravil, je bil obisk Velike reke na jugu, kjer je živela skupnost poganskih Indijancev. Ta obisk ga je po dolgem času zelo razveselil, saj se jih je veliko spreobrnilo in prejelo zakrament svetega krsta. O tem je poročal škofu, ta pa se je odločil, da naj ta kraj postane nova misijonska postaja. Friderikova goreča želja, da bi obiskal severne kraje, se torej ni uresničila. Poslali so ga na jug. Zaupal je, da je volja predstojnika volja Boga. Poslovil se je od svojih Indijancev v Krivem drevesu in se odpravil k Veliki reki. 

Včasih je v naših medsebojnih odnosih najtežje čakati. V nas so velika pričakovanja, polni smo hrepenenj, a imamo občutek, da se ne zgodi nič prav velikega. Smo v skušnjavi, da bi se odpovedali našim željam in hrepenenjem, da nas čakanje ne bi bolelo. Marija, ki je 30 let čakala, ne da bi popustila v gorečnosti za Božje kraljestvo, naj nam pomaga, da bomo vztrajali v hrepenenjih in hkrati dopuščali Bogu, da deluje med nami, kadar se zdi, da sami ne moremo nič narediti.

Naloga: Zmolite molitev O, Gospa moja in se priporočite Mariji, da bi vztrajali v hrepenenjih.