Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

16. dan: Krščevanje - Prinašati upanje

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 hours 56 min od tega
Pridružen: 17.03.2010
Friderika ni nič osrečilo bolj kot to, da je lahko s podeljevanjem svetega krsta reševal duše Indijancev. O tem je poročal skoraj v vsakem pismu, ki ga je poslal v Evropo. »Oh, kako nedopovedljivo tolažilno upanje je to zame, saj sem prišel v te divje kraje samo zato, da bi iskal izgubljene duše ter jih z Božjo pomočjo iztrgal večnemu pogubljenju,« je zapisal. 

Indijanci so se z vso resnostjo pripravljali na sveti krst in so bili v zameno za ta dar pripravljeni sprejeti marsikatero odpoved. Mnogi od njih so na primer naredili zaobljubo, da se po svetem krstu ne bodo več dotaknili alkohola in so se tega zvesto držali. Nekateri so ob sprejemu krščanske vere padli v nemilost pri svojih poganskih sorodnikih. Tako je bilo tudi z nekim sedemnajst letnim dekletom, ki je prišlo kljub nasprotovanju očeta k Frideriku z željo, da bi se dala krstiti. Friderik je o njeni zgodbi poročal tudi v pismu sestri Amaliji. Takole je zapisal: »Ko je dekle, ki je od kristjanov zvedela, kdaj pride misijonar v Maškigong, prosila očeta, naj ji dovoli iti tja, je pogan zaslutil, zakaj želi iti njegova hči tja, in ji ni dovolil. Ona pa je prosila, dokler ji nazadnje ni dovolil. ›Pojdi torej‹, ji je dejal z nejevoljo, ›toda ne bodi tako neumna, da bi postala kristjanka. Ko pa bi se zoper mojo prepoved vendarle dala krstiti, vedi, da od mene ne moreš pričakovati ničesar drugega, kot to, da ti odrežem ušesi.‹ Ko sem to slišal, sem vprašal deklico zelo resno in odločno, ali želi kljub tej grožnji poganskega očeta postati kristjanka in sprejeti sveti krst. Z odločnim glasom mi je odgovorila, da se nikakor ne da odvrniti od svojega sklepa, da postane
kristjanka. Na dan mojega odhoda iz Maškigonga je prejela milost dušnega prerojenja, po kateri je že dolgo hrepenela. Kaj bo zdaj s to krščansko junakinjo, še sam ne vem. Za zdaj je trdno odločena, da za krščansko vero vse pretrpi.
Kolikor bolj bo morala trpeti, toliko bolj bo vsako krščansko srce čutilo, da dogodek te vrste daleč odtehta vse napore misijonskega potovanja.«

Število spreobrnjenih in krščenih Indijancev je iz meseca v mesec naraščalo. A Friderik si ni mogel pomagati, da ne bi še vedno občutil žalosti, da naredi premalo. Še vedno je bilo toliko tistih, ki jih evangelij še ni dosegel. Bal se je za njihove duše in se podajal vedno globlje v gozdove. Za vsako dušo bi naredil vse, če bi vedel, da jo lahko reši. Tako je na primer na krpljah prehodil skoraj 100 km dolgo razdaljo, da bi lahko krstil otroka, za katerega je slišal, da bo verjetno umrl.

Zanimiva je tudi pripoved o starki, ki jo je njena poganska družina ob selitvi pustila samo v divjini. Zanjo se je zavzela neka krščanska družina. Frideriku so pripovedovali o njej in mu povedali, da je precej bolna. Obiskal jo je v njeni silno borni koči. Starka je bila slepa. Roke je iztegnila proti misijonarju, ga objela in začela vpiti: »Moj oče, moj oče, usmili se me!« Friderik ji je izrazil sočutje, ker je tako zapuščena, hkrati pa obljubil, da bo na oni strani toliko bolj srečna, kolikor večje je njeno trpljenje na zemlji, če bo le sprejela besedo Velikega Duha in sveti krst. Friderik jo je nato začel poučevati o glavnih resnicah naše vere. Starka je z veliko resnostjo poslušala, kar je govoril in od časa do časa potrdila, da veruje njegovim besedam. Friderik se je odločil, da jo bo še naprej obiskoval in jo pripravljal na sveti krst. Že je hotel oditi, ko mu je nekaj reklo, naj jo krsti že danes. Še sam ni vedel zakaj, a obrnil se je nazaj in starki podelil zakrament. Naslednje jutro so mu Indijanci povedali, da je uboga starka ponoči mirno zaspala v Gospodu. Friderik je ob tem dogodku zapisal: »Kako se Bogu zahvaljujem, da sv. krsta nisem preložil na naslednji dan, kakor sem nameraval! Večna Ljubezen je uporabila mene, slabotno orodje, da je to
ubogo zapuščeno dušo sprejela kar naravnost v veselje njenega Gospoda.« 

Preko zakramenta svetega krsta je Friderik delil upanje Indijancem in jim prihajal na proti v njihovem hrepenenju po tem, da bi pripadali in da bi njihovo življenje dobilo globlji smisel. Tudi sami smo poklicani, da prepoznavamo hrepenenja naših bližnjih in jim v njih prihajamo na proti. Večkrat pa smo v skušnjavi, da bi v naših odnosih iskali le koristi zase, namesto da bi prinašali upanje drugemu. Marija je Jezusa darovala v templju in s tem luč razsvetljenja delila z vsem človeštvom. Naj nam njena priprošnja pomaga, da bomo tudi sami prinašali upanje drugim.

Naloga: V ta namen zmolite desetko rožnega venca in dodajte vzklik: ki si ga Devica v templju darovala.