Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

11. dan: Cincinnati - Bog nam pošilja bližnje

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 19 min od tega
Pridružen: 17.03.2010
Po dolgem potovanju je Friderik končno dosegel Ameriko. Iz New Yorka je nadaljeval svojo pot proti mestecu Cincinnati. Na poti pa se je lahko še enkrat prepričal, da ga spremlja Gospod in ga varuje. Potoval je z vozom. Skupaj s sopotniki so premagovali dolge razdalje prek Baltimora proti Columbusu. Ustavili so se pri neki gostilni, da bi se nekoliko ogreli in okrepčali. Friderik je skupaj s sopotniki izstopil iz voza, tedaj pa so se konji nepričakovano splašili in z največjim dirom odvihrali naprej po poti. Kočijaž je tekel za njimi, a jih ni mogel ustaviti. Peš so nadaljevali pot, da bi morda dohiteli voz. Prehodili so že kar precejšnjo razdaljo, ko so našli kočijo v nekem breznu. Zahvaljevali so se Bogu, da so še pravočasno izstopili iz voza. Friderik je v tem dogodku prepoznal Božje znamenje, da je na pravi poti in da ga spremlja Božji blagoslov. Pot so nadaljevali s sanmi, ki so jih najeli pri bližnji hiši. Tako je minilo novih dvajset dni Friderikovega popotovanja, ko je končno dosegel cilj – mestece Cincinnati.

Sprejel ga škof Edvard Fenwick. Izrazil mu je prisrčno dobrodošlico in se razveselil, ko je slišal, da si Friderik ne želi ostati v mestu, ampak da bi raje deloval v misijonih med domorodci. Škof mu je obljubil, da ga bo sam pospremil, vendar ga je prosil, naj počaka do konca zime tukaj. V tem času je Friderik maševal in pridigal v cincinnatijski cerkvi. Škof ga je predvsem s svojim zgledom pripravljal na poslanstvo med domačini. Friderik je do njega čutil veliko spoštovanje in v njem prepoznal zgled
ponižnosti in pobožnosti. V pismu je sestri Amaliji poročal, da se mu zdi podoben sv. Frančišku Saleškemu. Bil je vesel njegove očetovske podpore. 

Friderik je stanoval v hiši skupaj s petimi duhovniki in štirimi bogoslovci. Med njimi je bil tudi Viljem Makate Binesi, sin poglavarja otavanskega plemena. Star je bil osemnajst let in srčno si je želel postati duhovnik, da bi lahko pomagal pri spreobračanju svojih rojakov. Prihajal je iz krajev, kamor je Friderik nameraval v misijone. Škof je Viljema zato zadolžil, naj Friderika seznani s svojim jezikom. Takoj sta začela z učenjem. Friderik je hvaležno sprejel njegovo pomoč. Z velikim navdušenjem ga je spraševal o navadah in življenju Indijancev in si v spominu skušal ohraniti vsako njegovo besedo. Bogu se je zahvaljeval za svojega mladega učitelja, ki pa žal ni nikoli dočakal, da bi bil posvečen v duhovnika. Kmalu so ga namreč poslali v Rim, kjer je zbolel za jetiko in umrl. 

Friderik je bil v Cincinnatiju zelo zadovoljen. Bal se je, da se ne bo znašel, da se bo počutil zgubljenega tako daleč od doma in med samimi tujci. A Bog mu je naproti poslal ljudi, ki so ga sprejeli in mu bili v oporo, ko je začenjal to čisto novo in nepredvidljivo izkušnjo. Srečen, da ni sam, je v pismu zapisal: »Bogu tisočkrat hvala za vse!«

V prvem delu šmarničnega branja smo razmišljali, kako v svojem življenju odpirati prostor Bogu. Ta nas vabi k sebi, hkrati pa nam na pot pošilja bližnje. Želi, da se naslonimo drug na drugega, kot se je Marija naslonila na Jožefa. Čeprav je bila Božja izbranka, se je z veliko hvaležnostjo prepustila njegovemu varstvu in vodstvu, saj je vedela, da ji po njem govori Bog. Naj nam njena priprošnja pomaga razumeti, kako dragoceni so naši medsebojni odnosi.

Naloga: Pomislite na bližnje, ki jih imate radi in vas podpirajo. Zanje se v molitvi Oče naš zahvalite Bogu.